Mnogi ljudje trdijo, da znanost spodbija svetopisemsko pripoved o ustvaritvi. Toda v resnici ne gre za spor med znanostjo in Svetim pismom, temveč med znanostjo in pogledi nekaterih kreacionističnih verskih skupin, ki zmotno trdijo, da je bilo glede na svetopisemski zapis vse fizično stvarstvo ustvarjeno pred kakimi 10.000 leti v šestih dneh, ki so trajali po 24 ur.

Vendar Sveto pismo takšnega sklepa ne podpira. Če bi ga, bi mnoga znanstvena odkritja v zadnjem stoletju gotovo omajala verodostojnost te knjige. Skrbno preučevanje svetopisemskega besedila namreč pokaže, da ni nikakršnih neskladij s sprejetimi znanstvenimi dejstvi. Zato se Jehovove priče z mnogimi kreacionističnimi skupinami ne strinjamo. V nadaljevanju si lahko preberete, kaj Sveto pismo v resnici uči.

Pripoved v Prvi Mojzesovi knjigi se začne s preprosto, toda tehtno izjavo: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.« (1. Mojzesova 1:1) Več biblicistov se strinja s tem, da ta izjava ne opisuje stvarjenjskih dni, omenjenih od 3. vrstice naprej, temveč neki drug dogodek. To nas privede do pomembne ugotovitve. Glede na uvodne besede v Svetem pismu je vesolje, z našo Zemljo vred, obstajalo nedoločno dolgo obdobje že pred začetkom stvarjenjskih dni.

Po ocenah geologov naj bi bila Zemlja stara 4 milijarde let, za vesolje pa astronomi menijo, da je morda staro kar 15 milijard let. Ali te ugotovitve oziroma tudi njihovi morebitni kasnejši popravki nasprotujejo temu, kar piše v Prvi Mojzesovi knjigi 1:1? Ne. Sveto pismo ne navaja, koliko sta »nebo in zemlja« dejansko stara. Znanstvena odkritja torej niso v nasprotju s tem, kar piše v Svetem pismu.

Kaj pa lahko rečemo o dolžini stvarjenjskih dni? Ali so trajali dobesednih 24 ur? Nekateri pravijo, da naj bi vsak od stvarjenjskih dni res trajal dobesednih 24 ur, in to zato, ker je Mojzes (pisec Prve Mojzesove knjige) kasneje o dnevu, ki je nastopil za šesterimi stvarjenjskimi dnevi, govoril kot o vzorcu za tedenski šabat. (2. Mojzesova 20:11) Ali to, kar piše v Prvi Mojzesovi knjigi, potrjuje takšen sklep?

 Ne. Hebrejska beseda, prevedena z »dan«, lahko namreč označuje različne časovne dolžine, ne le 24-urno obdobje. Ko je denimo Mojzes na kratko povzel Božje stvarjenjsko delo, je o vseh šestih stvarjenjskih dneh govoril kot o enem dnevu. (1. Mojzesova 2:4) Poleg tega je Bog v prvem stvarjenjskem dnevu »svetlobo [. . .] poimenoval dan, temo pa noč«. (1. Mojzesova 1:5) Beseda »dan« tukaj označuje le del 24-urnega časovnega obdobja. Zagotovo lahko torej rečemo, da v Svetem pismu ni nobene podlage za samovoljno trditev, da so stvarjenjski dnevi trajali po 24 ur.

Kako dolgi pa so potem bili stvarjenjski dnevi? Sveto pismo tega ne pove. Toda iz tega, kar piše v prvem in drugem poglavju Prve Mojzesove knjige, je videti, da je šlo za dolga časovna obdobja.

Mojzes je svojo pripoved napisal v hebrejščini, in to z vidika človeka, ki stoji na Zemljinem površju. Ti dejstvi kakor tudi spoznanje, da je vesolje obstajalo, še preden so se začela stvarjenjska obdobja oziroma dnevi, pomagajo odgovoriti na marsikatero sporno vprašanje glede pripovedi o ustvaritvi. Kako pa?

Ob skrbnem branju pripovedi iz Prve Mojzesove knjige odkrijemo, da se je to, kar se je začelo dogajati v enem »dnevu«, nadaljevalo še v naslednjem »dnevu« oziroma v več naslednjih »dneh«. Tako na primer svetloba, ki jo je pred prvim stvarjenjskim »dnem« oddajalo že obstoječe Sonce, ni mogla doseči Zemljinega površja, morda zaradi gostih oblakov. (Job 38:9) Med prvim »dnem« pa je ta ovira začela izginjati in skozi atmosfero je lahko začela prodirati razpršena svetloba. a

Drugega »dne« se je atmosfera očitno še naprej čistila, zaradi česar je med gostimi oblaki zgoraj in oceanom spodaj nastal nekakšen prostor. Do četrtega »dne« se je atmosfera postopoma toliko sčistila, da sta se »na nebesnem prostranstvu« pojavila Sonce in Luna. (1. Mojzesova 1:14–16) Povedano drugače, Sonce in Luna sta se z Zemljinega površja že  jasno videla. Vse to se je dogajalo postopoma.

Pripoved iz Prve Mojzesove knjige prav tako odkriva, da so se petega »dne«, ko se je atmosfera še naprej čistila, začela pojavljati leteča bitja, med njimi tudi kožekrilci in druge žuželke.

Svetopisemska pripoved dopušča možnost, da so se nekateri poglavitnejši dogodki v vsakem dnevu oziroma stvarjenjskem obdobju zgodili postopoma, in ne naenkrat – nekateri so se morda nadaljevali še v naslednjih stvarjenjskih dneh. b

Ali to, da so se rastline in živali pojavljale postopoma, pomeni, da si je Bog pri ustvarjanju vse te pisane palete življenjskih oblik pomagal z evolucijo? Ne. Sveto pismo jasno pove, da je Bog ustvaril vse osnovne rastlinske in živalske »vrste«. (1. Mojzesova 1:11, 12, 20–25) Ali so bile te prvotne rastlinske in  živalske »vrste« programirane tako, da bi se bile zmožne prilagajati spremenljivim razmeram v okolju? Kaj določa meje neke »vrste«? Sveto pismo na to ne odgovarja. Pove pa, da je živih bitij »kar zamrgolelo«, in to »po njihovih vrstah«. (1. Mojzesova 1:21) Te besede namigujejo na to, da je število variacij, do katerih lahko pride znotraj ene »vrste«, omejeno. Fosilna zbirka in novodobne raziskave podpirajo zamisel, da se osnovne rastlinske in živalske vrste v zelo dolgih časovnih obdobjih niso kaj dosti spremenile.

Prva Mojzesova knjiga v nasprotju s trditvami nekaterih verskih skupin ne uči, da je bilo vesolje z Zemljo in vsemi njenimi življenjskimi oblikami vred ustvarjeno v kratkem časovnem obdobju v sorazmerno bližnji preteklosti. To, kar o ustvaritvi vesolja in pojavu življenja na Zemlji piše v Prvi Mojzesovi knjigi, se sklada z nedavnimi znanstvenimi odkritji.

Mnogi znanstveniki zaradi svojega filozofskega prepričanja zavračajo svetopisemsko izjavo, da je Bog vse ustvaril. Vendar je zanimivo, da je Mojzes že pred davnimi časi v Prvi Mojzesovi knjigi zapisal, da je vesolje imelo začetek in da se je življenje pojavljalo postopoma, v daljših časovnih obdobjih. Kako je Mojzes pred kakimi 3500 leti prišel do takih znanstveno točnih informacij? Za to obstaja logična razlaga. Mojzesu je takšno napredno znanje nedvomno lahko dal le Tisti, ki ima moč in modrost, da je ustvaril nebo in Zemljo. S tem se samo potrjuje to, kar Sveto pismo pravi zase, namreč da je navdihnjeno od Boga. c (2. Timoteju 3:16)

Morda pa se sprašujete, ali je res tako pomembno verjeti svetopisemski pripovedi o ustvaritvi. Razmislite o nekaterih prepričljivih razlogih, zakaj je pomembno dobiti odgovor na to vprašanje.