Jezus je v templju ravnokar zmedel višje duhovnike in starešine ljudstva, ki so ga izzvali z vprašanjem, od kod mu oblast za dela, ki jih opravlja. Njegov odgovor jih utiša. Zatem pove ponazoritev, ki odkrije, kakšni ljudje pravzaprav so.

Jezus pripoveduje: »Neki človek je imel dva sinova. Šel je k prvemu in mu rekel: ‚Sin, pojdi danes delat v vinograd.‘ Ta mu je odgovoril ‚Grem, gospod‘, pa ni šel. Pristopil je k drugemu sinu in mu rekel enako. Ta pa mu je odvrnil: ‚Ne grem.‘ Toda potem mu je postalo žal, in je šel. Kdo od teh dveh je izpolnil voljo svojega očeta?« (Matej 21:28–31) Odgovor je jasen – drugi sin je tisti, ki je na koncu izpolnil voljo svojega očeta.

Zato Jezus svojim nasprotnikom reče: »Resnično vam povem, da gredo davkarji in vlačuge pred vami v Božje kraljestvo.« Davkarji in vlačuge sprva niso služili Bogu. Vendar so se, podobno kot drugi sin, kasneje pokesali in mu sedaj služijo. Verski voditelji pa so podobni prvemu sinu. Trdijo, da služijo Bogu, toda v resnici tega ne delajo. Jezus reče: »Janez [Krstnik] je namreč prišel k vam, da bi vam pokazal pot pravičnosti, toda vi mu niste verjeli. Davkarji in vlačuge so mu verjeli, vam, ki ste to sicer videli, pa kasneje ni bilo žal in mu niste verjeli.« (Matej 21:31, 32)

Jezus zatem pove še eno ponazoritev. Z njo odkrije, da zanemarjanje Božje službe ni edina pomanjkljivost verskih voditeljev. Ti voditelji so v resnici hudobni. Jezus pripoveduje: »Neki človek je zasadil vinograd, ga ogradil, v njem izklesal kad za stiskalnico in postavil stolp, nato pa ga dal v najem viničarjem ter odpotoval v tujino. Ko pa je nastopil čas, je k viničarjem poslal sužnja, da bi od njih dobil svoj del sadu iz vinograda. Oni pa so ga prijeli, ga pretepli in odpravili praznih rok. Nato je k njim poslal drugega sužnja, in tega so udarili po glavi ter osramotili. Potem je poslal še enega, in tega so ubili. Poslal je še mnoge druge, in nekatere so pretepli, druge pa ubili.« (Marko 12:1–5)

Ali bodo tisti, ki poslušajo Jezusa, razumeli to ponazoritev? Morda se spomnijo neodobravajočih besed preroka Izaija: »Vinograd Jehova nad vojskami je namreč Izraelova hiša in nasad, ki mu je bil pri srcu, so Judovi možje. Upal je na pravico, toda glej, kršenje zakona.« (Izaija 5:7) Jezusova ponazoritev je podobna. Gospodar je Jehova, vinograd pa je izraelski narod, ki je ograjen in zaščiten z Božjo postavo. Jehova je pošiljal preroke, da bi poučevali njegovo ljudstvo in jim pomagali rojevati dober sad.

Vendar so »viničarji« s »sužnji«, ki so bili poslani k njim, grdo ravnali in nekatere tudi ubili. Jezus pojasni: »Imel pa je [lastnik vinograda] še enega, ljubljenega sina. Nazadnje je poslal k njim še njega in si rekel: ‚Mojega sina bodo spoštovali.‘ Toda viničarji so si rekli: ‚Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga, in dediščina bo naša!‘ Prijeli so ga torej in ubili.« (Marko 12:6–8)

Jezus zdaj vpraša: »Kaj bo storil lastnik vinograda?« (Marko 12:9) Verski voditelji odgovorijo: »Ker so hudobni, jih bo neizprosno pokončal in vinograd dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo dajali sad, ko bo za to prišel čas.« (Matej 21:41)

S tem nevede obsodijo sami sebe, saj so v Jehovovem »vinogradu«, izraelskem narodu, »viničarji« pravzaprav oni. Sad, ki ga Jehova  od takšnih viničarjev upravičeno pričakuje, je med drugim vera v njegovega Sina, Mesija. Jezus pogleda verske voditelje in jim reče: »Mar niste v Svetih spisih nikoli brali odlomka ‚Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal glavni vogelnik; to je prišlo od Jehova in je čudovito v naših očeh‘?« (Marko 12:10, 11) Nato Jezus pove bistvo: »Zato vam govorim: Božje kraljestvo se vam bo vzelo in dalo narodu, ki rojeva njegove sadove.« (Matej 21:43)

Pismouki in višji duhovniki ugotovijo, da ima Jezus »pri tej ponazoritvi v mislih njih«. (Luka 20:19) Njega, zakonitega »dediča«, želijo ubiti bolj kot kdaj prej. Vseeno zaenkrat tega še ne storijo, saj se bojijo množic, ki ga imajo za preroka.