Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kako pomagati ljudem z anksioznimi motnjami

Kako pomagati ljudem z anksioznimi motnjami

Kako pomagati ljudem z anksioznimi motnjami

»Pogosto mi srce močno razbija, oblije me mrzel pot in lovim sapo. Preplavijo me občutki strahu, tesnobe in duševne zmedenosti.« (Isabella, ženska v svojih štiridesetih, ki trpi za panično motnjo)

ANKSIOZNOST lahko opišemo kot »stanje živčne napetosti oziroma zaskrbljenosti«. Ali se vam je denimo kdaj zgodilo, da ste bili živčni, ko se je pred vami pojavil razjarjen pes? Kako ste se počutili, ko je šel stran? Verjetno niste bili več napeti in vznemirjeni, kajne? Kdaj pa anksioznost preraste v motnjo?

O motnji govorimo takrat, ko tesnoba postane kronična; ko je še vedno prisotna, čeprav ni več razloga zanjo. Glede na raziskavo Tehnične univerze v Dresdnu za anksioznimi motnjami trpi kakih 14 odstotkov Evropejcev. Isabella denimo, ki smo jo omenili na začetku, občuti stalno tesnobo, kar ji lahko pusti resne posledice.

Posledic pa ne občuti samo človek, ki trpi za to motnjo, temveč tudi najožji člani njegove družine. Vendar ni vse tako črno, kot je morda videti na prvi pogled. V publikaciji, ki jo je izdal ameriški Državni inštitut za duševno zdravje, piše: »Za tiste, ki imajo anksiozne motnje, so na voljo učinkovite terapije. Odkrili so nove postopke zdravljenja, ki lahko večini ljudi z anksioznimi motnjami pomagajo živeti ustvarjalno in izpolnjeno.«

Človeku, ki trpi za anksiozno motnjo, lahko pomagajo tudi družinski člani in prijatelji. Kako pa?

Kako pomagati

Stojte jim ob strani. Monica, ki trpi za generalizirano anksiozno motnjo in posttravmatsko stresno motnjo, pojasnjuje, kaj jo obremenjuje: »Večina ljudi težko razume moje čustvene probleme.«

Ker se ljudje z anksiozno motnjo pogosto bojijo, da jih bodo drugi napačno razumeli, skušajo svoj problem pred njimi skriti. To jih lahko navda z občutki krivde, kar pa samo še poslabša njihovo čustveno stanje. Zato je zelo pomembno, da jim družinski člani in prijatelji stojijo ob strani.

Z motnjo se bolje seznanite. Ta predlog je morda še posebej koristen za tiste, ki imajo tesne stike z ljudmi z anksiozno motnjo, denimo za najožje družinske člane oziroma tesne prijatelje.

Tolažite jih. Pavel, misijonar iz prvega stoletja, je spodbudil prijatelje v grškem mestu Tesalonika: »Med seboj [se] tolažite in krepite.« (1. Tesaloničanom 5:11) To lahko delamo z besedami in s tonom glasu. Svojim prijateljem moramo pokazati, da se zanje močno zanimamo, in se izogibati bolečega namigovanja.

Poglejmo si, kako so ravnali trije navidezni prijatelji moškega, ki mu je bilo ime Job in po katerem se imenuje ena od knjig v Svetem pismu. Kot verjetno že veste, so ti možje namigovali, da Job trpi zato, ker je gotovo na skrivaj grešil, kar pa ni bilo res.

Zato ljudem, ki trpijo za anksiozno motnjo, pokažite, da vam ni vseeno, kako se počutijo. Pozorno jih poslušajte. Skušajte gledati na stvari skozi njihove oči, ne pa svoje. Med poslušanjem ne sklepajte prehitro. To so počeli Jobovi navidezni prijatelji, zato jih je Job imenoval »nadležni tolažniki«. Zaradi njih se je počutil samo še bolj slabo! (Job 16:2)

Ljudi z anksiozno motnjo torej ne pozabite pozorno poslušati. Pustite jim, da odkrito povejo, kako se počutijo. Tako boste morda lažje razumeli, kaj vse prestajajo. In samo pomislite, kako ste lahko za to nagrajeni! Morda boste komu od njih pomagali, da bo imel bolj izpolnjeno in smiselno življenje.

[Okvir/slika na strani 27]

Vrste anksioznih motenj

Zelo pomembno je, da razumemo anksiozne motnje, še posebej, če jih imajo člani naše družine ali tesni prijatelji. Poglejmo si pet takšnih motenj.

Panična motnja Spomnimo se Isabelle, ki smo jo omenili na začetku članka. Njej življenja ne otežujejo samo napadi tesnobe. »Kadar nimam napadov, me je strah tega, da se bodo ponovili,« pravi. Zato se takšni ljudje najraje ogibajo krajev, kjer so doživeli napad. Nekateri se tako zelo osamijo, da nočejo več zapustiti svojega doma oziroma se niso sposobni spopasti z okoliščinami, ki jih plašijo, razen če je z njimi kdo, ki mu zaupajo. Isabella pojasnjuje: »Za napad je dovolj že to, da sem sama. Varno se počutim samo ob svoji mami; s svojo težavo se ne morem spoprijeti, če je ni ob meni.«

Obsesivno-kompulzivna motnja Pri človeku lahko denimo obsedenost z mikrobi oziroma umazanijo preraste v kompulzijo oziroma neustavljivo potrebo po tem, da si znova in znova umiva roke. Renan glede podobne motnje pravi: »Ves čas sem vznemirjen, ker neprestano razmišljam o preteklih napakah, jih vedno znova analiziram in presojam z vseh možnih zornih kotov.« Zaradi tega je obseden s tem, da mora svoje pretekle napake povedati drugim. Ves čas mu mora kdo zagotavljati, da ni storil nič hudega. Vendar mu je pri nadzorovanju njegove obsesije precej pomagala medicina. *

Posttravmatska stresna motnja (PTSM) V zadnjem času s tem izrazom opisujejo več psihičnih simptomov, značilnih za ljudi, ki so doživeli kaj izredno travmatskega, na primer fizično poškodbo ali to, da jim je kdo z njo grozil. Ljudje s PTSM se lahko hitro vznemirijo, so razdražljivi, postanejo čustveno otopeli, izgubijo zanimanje za stvari, v katerih so nekdaj uživali, in ne čutijo naklonjenosti do drugih – še posebej do tistih, s katerimi so si bili blizu, preden so doživeli posttravmatski stres. Nekateri postanejo agresivni, celo nasilni, in se skušajo ogniti okoliščin, ki jih spominjajo na travmatični dogodek.

Socialna fobija oziroma socialna anksiozna motnja Za ljudi s to motnjo je značilno, da pri vsakodnevnih stikih z drugimi čutijo močno tesnobo in so pretirano plašni. Nekateri se ves čas močno bojijo, da jih okolica opazuje in presoja. Zaradi kakšnega dogodka so lahko zaskrbljeni že dneve ali tedne vnaprej. Njihov strah lahko postane tako velik, da jih ovira pri delu, v šoli ali drugih vsakdanjih dejavnostih in jim otežuje sklepanje in ohranjanje prijateljstva.

Generalizirana anksiozna motnja Za to motnjo trpi prej omenjena Monica. Sleherni dan jo bremenijo »pretirane skrbi«, pa čeprav za to nima praktično nobenega razloga. Mnoge ljudi z generalizirano anksiozno motnjo je ves čas strah, da bo prišlo do kakšne nesreče, poleg tega se pretirano obremenjujejo z zdravjem, denarjem, družinskimi problemi ali težavami v službi. Že sama misel na to, da se bo treba prebiti skozi dan, jih lahko navda s tesnobo. *

[Podčrtne opombe]

^ odst. 19 Revija Prebudite se! ne zagovarja nobenega določnega zdravljenja.

^ odst. 22 Besedilo na tej strani temelji na publikaciji, ki jo je izdal Državni inštitut za duševno zdravje na Ameriškem ministrstvu za zdravje in človekoljubne dejavnosti.

[Slika na strani 26]

Bodite jim v tolažbo.