Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

INTERVJU | MASSIMO TISTARELLI

Konstruktor robotov pojasnjuje, zakaj verjame v Boga

Konstruktor robotov pojasnjuje, zakaj verjame v Boga

Profesor Massimo Tistarelli je znanstvenik na univerzi Sassari v Italiji. Je pomočnik urednika treh mednarodnih znanstvenih revij in soavtor več kot sto znanstvenih člankov. Ukvarja se s proučevanjem tega, kaj ljudem omogoča prepoznavati obraze in početi navidez preproste stvari, denimo ujeti žogo. Na podlagi tega konstruira vizualne sisteme za robote – sisteme, ki posnemajo človekove dejavnosti. Za revijo Prebudite se! smo se z njim pogovarjali o njegovem znanstvenem delu in o tem, zakaj verjame v Boga.

Ali ste bili versko vzgojeni?

Moji starši so bili katoličani, a samo na papirju. V mladih letih sem se nagibal k ateizmu. V šoli so nas učili, da je življenje plod evolucije, in to sem sprejel za dejstvo. Čeprav nisem verjel v Stvarnika kot osebo, se mi je zdelo, da mora biti nekaj nad nami. Da bi ugotovil kaj, sem raziskoval budizem, hinduizem in taoizem, vendar me nauki teh religij niso zadovoljili.

Zakaj ste se začeli zanimati za znanost?

Že v otroštvu sem se navduševal nad stroji. Zelo rad sem razstavljal in ponovno sestavljal svoje električne igrače. Očeta, ki se je ukvarjal s telekomunikacijami, sem neprestano zasipaval z vprašanji o tem, kako delujeta radio in telefon.

Kaj ste po izobrazbi?

Študiral sem elektroniko na univerzi v Genovi, nato pa doktoriral iz konstruiranja robotov. Področje, za katero sem se specializiral, je vidni sistem pri ljudeh in iskanje tega, kako ta sistem posnemati pri konstruiranju robotov.

Zakaj vas je zanimal vidni sistem pri ljudeh?

Zato ker je izredno zapleten in obsega veliko več kot zgolj oči – obsega tudi sredstva za interpretacijo tega, kar vidimo. Poglejmo na primer, kaj se dogaja, ko skušate ujeti žogo. Medtem ko tečete, da bi jo ujeli, leča v vašem očesu usmeri svetlobo na mrežnico, na kateri nato nastane slika žoge. Ta slika se premika po vaši mrežnici – odvisno od gibanja žoge in vašega očesa. Seveda je vaše oko nenehno osredotočeno na žogo. Zato se njena slika na mrežnici neha premikati, medtem ko se ozadje »premika.«

V tem času vaš vidni sistem izračuna hitrost žoge in njeno pot gibanja. Osupljivo je, da se izračunavanje prične že v mrežnici, ko oko oceni gibanje žoge glede na njeno ozadje. Vidni živec nato prenese dražljaje, ki jih tvori mrežnica, v možgane, ti pa informacije nadalje obdelajo in vam ukažejo ujeti žogo. Celoten proces je tako zapleten, da človeku vzame sapo.

Kaj vas je navedlo na to, da ste začeli verjeti v Stvarnika?

Leta 1990 sem nekaj mesecev preživel v Dublinu na Irskem in opravljal raziskave na kolidžu Trinity. Na poti domov sva se z ženo Barbaro pogovarjala o prihodnosti najinih otrok. Odločila sva se tudi obiskati mojo sestro, ki je Jehovova priča. Sestra mi je dala knjigo Življenje – kako je nastalo: z razvojem ali ustvarjanjem?, ki so jo izdali Jehovove priče. Opazil sem, da je knjiga rezultat skrbnega raziskovanja, in to je name naredilo velik vtis. Presunilo me je spoznanje, da sem evolucijo sprejel, ne da bi sploh preveril, ali temelji na dokazih. Prepričan sem bil denimo, da jo močno potrjujejo okamninske zbirke. Vendar je ne. Bolj ko sem jo preiskoval, bolj sem ugotavljal, da gre pri njej v glavnem za širokoustenje, ne pa za dejstva.

Pomislil sem na svoje delo z roboti. Čigave zamisli sem posnemal?

Potem pa sem pomislil na svoje delo z roboti. Čigave zamisli sem posnemal? Nikoli mi ne bi uspelo skonstruirati robota, ki bi lahko ujel žogo tako kakor ljudje, pa če bi se še tako trudil. Lahko ga sicer sprogramiramo, da ujame žogo, vendar samo v natančno nadzorovanih okoliščinah. Tega ne zmore storiti v okoliščinah, za katere ni bil sprogramiran. Naša sposobnost učenja neizmerno prekaša zmožnosti strojev. In še tako preprost stroj ima svojega izdelovalca! To dejstvo je samo eno od mnogih, ki me je privedlo do sklepa, da nas je moral nekdo ustvariti.

Zakaj ste postali Jehovova priča?

Deloma zato, ker je bila nama z Barbaro všeč njihova temeljita metoda proučevanja. Name je še zlasti naredilo vtis to, da je vsaka publikacija, ki jo izdajo, plod obsežnega raziskovanja. Ljudi, kakršen sem sam, privlači temeljito raziskovanje, saj želimo stvari preiskati do najmanjše podrobnosti. Zelo so mi na primer vzbudile zanimanje številne svetopisemske prerokbe oziroma napovedi. Ko sem jih preučil, sem ugotovil, da je Sveto pismo res knjiga od Boga. Leta 1992 sva se z Barbaro krstila in tako postala Jehovovi priči.

Ali vam je proučevanje znanosti kaj omajalo vero v Boga?

Ravno nasprotno, znanost mi je vero okrepila. Poglejmo si na primer, kako prepoznavamo obraze. Novorojenček to zmore že nekaj ur po rojstvu. Ljudje takoj prepoznamo znanega človeka, pa četudi ga srečamo v množici ljudi. Z obraza mu lahko celo razberemo čustva. Vendar se morda sploh ne zavedamo, da morajo naši možgani za kaj takšnega izredno hitro obdelati osupljivo veliko informacij.

Povsem sem prepričan, da je naš vidni sistem dragoceno darilo Boga Jehova. Njegova darila, h katerim spada tudi Sveto pismo, me navajajo na to, da se mu zahvaljujem in o njem govorim drugim. Enostavno mi čut za pravico narekuje, da bi mu morali priznavati zasluge za njegove stvaritve.