MNOGI ljudje dvomijo o tem, kar berejo in slišijo v javnih občilih. Na primer, v Združenih državah Amerike so leta 2012 v Gallupovi anketi ljudi spraševali, »koliko zaupajo« v točnost, poštenost in celovitost poročil, objavljenih v časopisih, prikazanih na televiziji in predvajanih po radiu. Šest ljudi od desetih je odgovorilo bodisi »Zelo malo« bodisi »Sploh ne zaupam«. Ali je takšno nezaupanje upravičeno?

Mnogi novinarji in organizacije, za katere delajo, so se zavezali točnemu in informativnemu poročanju. Pa vendar obstaja razlog za zaskrbljenost. Razmislite o naslednjih dejavnikih:

• MEDIJSKI GIGANTI. Majhno število zelo vplivnih velikih podjetij ima v lasti glavne medijske hiše. Te medijske hiše zelo močno vplivajo na to, o katerih zgodbah se bo poročalo, kako se jih bo predstavilo in koliko pozornosti se jim bo posvetilo. Ker so mnoga velika podjetja ustanovljena z namenom, da služijo denar, se medijske hiše odločajo na temelju ekonomskih interesov. O zgodbah, ki bi utegnile zmanjšati zaslužek lastnikov, se verjetno ne bo poročalo.

• VLADE. Veliko informacij, ki jih izvemo iz javnih občil, je povezanih s politiki in odločitvami vlad. Vlade želijo javnost prepričati, naj podpre njihov način vodenja in njihove uradnike. In ker javna občila želijo imeti odobravanje vlad, novinarji in vladni predstavniki občasno sodelujejo med seboj.

•  OGLAŠEVANJE. V mnogih deželah morajo medijske hiše ustvarjati dobiček, da bi se obdržale v poslu, večino dobička pa ustvarijo z oglaševanjem. V Združenih državah revije z oglaševanjem ustvarijo od 50 do 60 odstotkov vseh svojih prihodkov, časopisi 80 odstotkov in komercialne televizijske in radijske postaje 100 odstotkov. Povsem razumljivo je, da oglaševalci ne želijo sponzorirati programa, ki meče slabo luč na njihove izdelke ali način vodenja. Če niso zadovoljni z delom neke medijske hiše, bodo enostavno začeli oglaševati pri drugi. Ker se uredniki tega zavedajo, lahko zamolčijo novice, ki bi sponzorje prikazale v negativni luči.

• NEPOŠTENOST. Vsi novinarji niso pošteni. Nekateri si zgodbe kar izmislijo. Na primer, neki poročevalec iz Japonske je pred nekaj leti želel dokumentirati, kako potapljači uničujejo korale na Okinavi. Ker na koralah ni našel poškodb, jih je sam nekaj poškodoval in jih nato fotografiral. Fotografije se lahko tudi priredijo, da bi se z njimi zavedlo javnost. Tehnologija za urejanje slik postaja vse zmogljivejša, zato je pri nekaterih slikah praktično nemogoče ugotoviti, da gre za ponaredek.

• OLEPŠEVANJE. Čeprav so nekatera dejstva zelo jasna, pa je od novinarjeve presoje odvisno, kako bodo predstavljena. Katera dejstva bodo vključena v zgodbo in katera ne? Nogometno moštvo je denimo za dva gola izgubilo v tekmi. To je dejstvo. Vendar pa je to, zakaj je moštvo izgubilo, zgodba, ki jo novinar lahko predstavi na več načinov.

• IZPUŠČANJE. Ko novinarji zbirajo dejstva, iz katerih bodo sestavili privlačno zgodbo, pogosto ne omenjajo podrobnosti, ki bi zgodbo zapletle ali odkrile nerešene težave. Zato nekatera dejstva napihnejo, drugim pa ne posvečajo toliko pozornosti. Včasih morajo televizijski voditelji in poročevalci zapleteno zgodbo povedati v zelo kratkem času, morda v kaki minuti, tako se lahko zgodi, da pomembnih podrobnosti sploh ne omenijo.

•  KONKURENCA. Ker je v zadnjih desetletjih naraslo število televizijskih postaj, so gledalci drastično zmanjšali čas, ki ga namenijo gledanju enega samega televizijskega programa. Da bi televizijske postaje obdržale pozornost gledalcev, so primorane ponuditi nekaj edinstvenega ali zanimivega. Glede tega v knjigi Media Bias piše: »[Televizijske] novice so postale niz menjajočih se slik, v katerem so izbrane podobe, ki gledalca šokirajo ali vznemirijo, zgodbe pa so tako skrajšane, da obdržijo [vse manjšo] pozornost gledalcev.«

• NAPAKE. Novinarji so samo ljudje, zato nehote delajo napake. Napačno zapisana beseda, narobe postavljena vejica, slovnične napake – vse to lahko popači pomen stavka. Lahko se tudi zgodi, da novinarji dejstev ne preverijo skrbno. Poleg tega se lahko kaj hitro zmotijo pri številkah. V naglici, da bi dosegli rok, lahko namesto 100.000 enostavno napišejo 10.000.

• NAPAČNE DOMNEVE. Točno poročati ni tako enostavno, kot se morda komu zdi. Kar je danes videti dejstvo, se bo morda jutri izkazalo za zmoto. Za Zemljo, na primer, so ljudje nekoč verjeli, da je središče našega Osončja. Sedaj pa vemo, da Zemlja pravzaprav kroži okoli Sonca.

Res je, da ni modro verjeti vsemu, kar preberemo v medijih, vendar pa to še ne pomeni, da ne moremo verjeti ničemur. Ključ je lahko v tem, da smo skeptični v zdravi meri in smo hkrati odprtega uma.

Sveto pismo pravi: »Mar uho ne presoja besed, tako kakor nebo okuša hrano?« (Job 12:11) V nadaljevanju je nekaj predlogov, ki nam bodo pomagali, da bomo presojali besede, ki jih slišimo in preberemo:

• KDO OBJAVLJA: Ali poročilo prihaja od zanesljive osebe ali organizacije? Ali je program oziroma publikacija znana kot resna ali bolj kot takšna, ki rada poroča o senzacionalnih stvareh? Kdo prispeva sredstva za objavo?

• NA ČEM TEMELJI: Ali so dejstva temeljito raziskana? Ali zgodba temelji le na enem viru? Ali so viri zanesljivi, pošteni in objektivni? Ali viri upoštevajo vsa dejstva ali pa so izbrani z namenom, da zadevo prikažejo samo z enega zornega kota?

• KAKŠEN JE NAMEN: Vprašajmo se: »Ali je osnovni namen te novice informirati ali zabavati? Skuša kaj prodati ali podpreti?«

• KAKŠEN JE TON: Kadar je novica izrečena z jezo, zlobo ali pa je zelo kritična, daje slutiti, da gre za napadanje, ne pa za navajanje razumnih dokazov.

• UJEMANJE DEJSTEV: Ali se dejstva ujemajo s tistimi v drugih člankih ali poročilih? Če si zgodbe nasprotujejo, bodimo pozorni!

• KAKO NOVO JE: Ali je informacija zastarela in zato ne drži več? Nekaj, kar je pred 20 leti veljalo za točno, danes morda ni več. Po drugi strani pa, če je novica prišla na dan šele pred kratkim, morda ne zajema vseh dejstev.

Ali lahko torej zaupate javnim občilom? Koristen nasvet najdemo v Salomonovih modrih besedah: »Neizkušeni verjame vsaki besedi, ostroumni pa pazi na svoje korake.« (Pregovori 14:15)