Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Zaupanje v Jehova mi daje občutek varnosti

Zaupanje v Jehova mi daje občutek varnosti

KO ME ljudje vprašajo o mojem življenju, jim ponavadi rečem: »Jaz sem kovček v Jehovovih rokah!« Kaj hočem s tem reči? Jaz svoj kovček vzamem, kamor hočem, in želim, da enako naredita z mano Jehova in njegova organizacija. Želim, da Jehova odloča, kam naj grem in kdaj. V svojem življenju sem sprejel dodelitve, ki so bile težke in včasih tudi nekoliko nevarne. Naučil sem se, da se zares varnega lahko počutim samo, če zaupam Jehovu.

ZAČNEM ZAUPATI JEHOVU

Rodil sem se leta 1948 v majhni vasi na jugozahodu Nigerije. V tistem času se je krstil očetov mlajši brat Moustapha in postal Jehovova priča. Kmalu zatem se je krstil še moj najstarejši brat Wahabi. Ko sem bil star devet let, mi je umrl oče. Bil sem zelo žalosten. Wahabi mi je rekel, da bomo očeta lahko spet videli, ko bo obujen. To me je potolažilo in spodbudilo, da sem začel preučevati Sveto pismo. Jaz sem se krstil leta 1963, kasneje pa so se krstili še trije moji bratje.

Leta 1965 sem se preselil k mojemu starejšemu bratu Wilsonu v mesto Lagos, kjer sva bila del občine Igbobi. Zelo sem užival v družbi rednih pionirjev in njihovo veselje in navdušenje me je spodbudilo, da sem januarja 1968 tudi jaz začel pionirati.

Brat Albert Olugbebi, ki je služil v Betelu, je organiziral poseben sestanek z mladimi. Na tem sestanku je govoril, da se v severni Nigeriji potrebuje posebne pionirje. Še vedno se spomnim, kako nam je navdušeno rekel: »Vi ste mladi, vi lahko svoj čas in moč uporabite za Jehova. Polja tam so zrela za žetev!« Hotel sem tako kot Izaija iti, kamor koli me Jehova pošlje, zato sem oddal prošnjo za posebnega pionirja. (Iza. 6:8)

Maja 1968 sem bil postavljen za posebnega pionirja in dodeljen v mesto Kano na severu Nigerije. To je bilo ravno v času biafrske vojne, ki je trajala od leta 1967 do leta 1970. Spopadi so se začeli na severu Nigerije in so za sabo pustili veliko trpljenja in smrti, potem pa so se preselili na vzhod države. Neki brat me je dobronamerno želel prepričati, naj ne grem. Jaz pa sem se mu zahvalil za skrb in rekel: »Če Jehova želi, da mu služim na tej dodelitvi, sem prepričan, da bo vedno z mano.«

ZAUPAM JEHOVU V VOJNIH RAZMERAH

Stanje v Kanu je bilo zelo žalostno. Državljanska vojna je opustošila to veliko mesto. Med oznanjevanjem smo včasih naleteli na trupla ljudi, ki so bili ubiti v spopadih. Pred vojno je bilo v mestu kar nekaj občin, ampak kasneje je večina bratov in sester zbežala. Ostalo je manj kot 15 oznanjevalcev. Bili so prestrašeni in potrti. Ko pa je prispelo nas šest posebnih pionirjev, so bili presrečni. Naše spodbude so jih potolažile in jim dale zagon. Pomagali smo jim, da so organizirali shode in oznanjevanje ter spet začeli pošiljati v podružnico poročila o oznanjevanju in naročila literature.

Posebni pionirji smo se začeli učiti havščino. Veliko domačinov nam je prisluhnilo, ko so slišali, da oznanjujemo dobro novico v njihovem jeziku. Ampak članom glavne religije naše oznanjevanje ni bilo všeč, zato smo morali biti zelo previdni. Enkrat se je zgodilo, da je za mano in sooznanjevalcem tekel moški z nožem. Še dobro, da sva imela nekaj prednosti in sva mu uspela ubežati. Jehova nam je pomagal, da smo kljub nevarnostim bili »brez strahu«, število oznanjevalcev pa je začelo rasti. (Ps. 4:8) Danes je v temu mestu 11 občin in več kot 500 oznanjevalcev.

SOOČANJE Z NASPROTOVANJEM V NIGRU

Ko sem služil kot posebni pionir v Niameyju v Nigru.

Po le nekaj mesecih v Kanu so me avgusta 1968 skupaj s še dvema posebnima pionirjema poslali v Niamey, glavno mesto Republike Niger. Zelo kmalu smo na lastni koži izkusili, da je ta država v Zahodni Afriki eno najbolj vročih območij na zemlji. Vročina pa ni bila edini izziv. Naučiti smo se morali tudi uradni jezik, francoščino. Kljub temu smo zaupali Jehovu in začeli oznanjevati v glavnem mestu skupaj s peščico bratov in sester, ki so živeli tam. V kratkem času je skoraj vsak, ki je znal brati, dobil izvod knjige Resnica, ki vodi do večnega življenja, ki se je takrat uporabljala za preučevanje Svetega pisma. Ljudje so nas celo iskali, ker so želeli dobiti svoj izvod.

Kmalu smo ugotovili, da oblasti niso naklonjene Jehovovim pričam. Julija 1969 smo organizirali prvi okrajni zbor v državi, na katerem je bilo okoli 20 prisotnih. Veselili smo se, da se bosta dva oznanjevalca krstila. Ampak prvi dan zbora je prišla policija in prekinila program. Nas posebne pionirje in okrajnega nadzornika so odpeljali na policijsko postajo. Zaslišali so nas in nam ukazali, naj se naslednji dan vrnemo na postajo. Slutili smo, da bi lahko prišlo do težav, zato smo pri nekom doma organizirali govor za krst in kandidata na skrivaj krstili v reki.

Čez nekaj tednov je ministrstvo za notranje zadeve mene in še pet drugih posebnih pionirjev izgnalo. Državo smo morali na lastne stroške zapustiti v 48 urah. To smo tudi naredili. Od tam smo šli naravnost v podružnico v Nigeriji, kjer smo dobili nove dodelitve.

Jaz sem bil dodeljen v nigerijsko vas Orisunbare. Tam je bila majhna skupina bratov in sester in užival sem v oznanjevanju z njimi na tem plodnem področju. Ampak po šestih mesecih me je podružnica vprašala, ali bi se sam vrnil v Niger. Čeprav sem bil na začetku presenečen in kar zaskrbljen, sem potem komaj čakal, da se spet vidim z brati in sestrami v Nigru!

Vrnil sem se v Niamey. Dan za tem, ko sem prišel, sem srečal nekega nigerijskega poslovneža. Takoj je ugotovil, da sem Jehovova priča, in mi začel postavljati vprašanja o Svetem pismu. Z njim sem začel preučevati Sveto pismo. Nehal je kaditi in popivati ter se krstil. V naslednjih letih sem z veseljem prispeval svoj del k temu, da je število oznanjevalcev na različnih koncih Nigra počasi, ampak vztrajno raslo. Ko sem prvič prišel v to državo, je bilo 31 Jehovovih prič, ko pa sem odšel, jih je bilo 69.

»NE VEMO, KAKO GRE NAŠIM BRATOM IN SESTRAM V GVINEJI«

Decembra 1977 sem se vrnil v Nigerijo na šolanje, ki je trajalo tri tedne. Po koncu šolanja mi je koordinator podružničnega odbora, Malcolm Vigo, dal prebrati pismo iz podružnice v Sierri Leone. Bratje so iskali zdravega samskega pionirja, ki govori angleško in francosko, da bi ga poslali v Gvinejo in bi tam služil kot okrajni nadzornik. Brat Vigo mi je povedal, da je to razlog, da so me povabili na šolanje. Jasno mi je dal vedeti, da to ni enostavna dodelitev. Svetoval mi je: »Dobro razmisli, preden se odločiš.« Takoj sem mu odgovoril: »Ker me pošilja Jehova, bom šel.«

Odletel sem v Sierro Leone in se sestal z brati v podružnici. Eden od članov podružničnega odbora mi je rekel: »Ne vemo, kako gre našim bratom in sestram v Gvineji.« Podružnica v Sierri Leone je bila odgovorna za oznanjevanje v sosednji Gvineji, vendar bratje zaradi napetih političnih razmer v tej državi niso mogli imeti nobenih stikov z oznanjevalci. Večkrat so skušali tja poslati kakšnega brata, da bi jih obiskal, ampak brez uspeha. Zato so mi naročili, naj odpotujem v glavno mesto Gvineje, Conakry, in skušam dobiti vizum za prebivanje.

»Ker me pošilja Jehova, bom šel.«

Ko sem prišel v Conakry, sem šel na nigerijsko veleposlaništvo in se sestal z veleposlanikom. Rekel sem mu, da hočem v Gvineji oznanjevati. To mi je odsvetoval, ker bi lahko bil aretiran ali pa bi se mi lahko zgodilo še kaj hujšega. »Vrni se v Nigerijo in oznanjuj tam,« mi je priporočal, jaz pa sem rekel: »Nikakor ne, ostal bom.« Gvinejskemu ministru za notranje zadeve je poslal pismo in ga prosil, naj mi pomaga. Minister me je toplo sprejel.

Kmalu zatem sem se vrnil v podružnico v Sierri Leone in bratom sporočil ministrovo odločitev. Zelo so bili veseli, ko so izvedeli, da je Jehova blagoslovil mojo pot. Dobil sem vizum za prebivanje!

V okrajni službi v Sierri Leone

V letih od 1978 do 1989 sem bil okrajni nadzornik v Gvineji in Sierri Leone ter nadomestni okrajni nadzornik v Liberiji. Na začetku sem bil velikokrat bolan. Včasih sem zbolel v odročnih krajih. Ampak soverniki so se po najboljših močeh trudili, da bi me spravili do bolnišnice.

Nekoč sem staknil hudo malarijo, pa še črevesne parazite sem imel. Ko sem čez čas prišel k sebi, sem izvedel, da so se bratje že pogovarjali, kje me bodo pokopali. Čeprav je bilo moje življenje večkrat v nevarnosti, nisem nikoli niti pomislil, da bi zapustil svojo dodelitev. Še dandanes sem prepričan, da nam občutek prave in trajne varnosti daje samo Bog, ki nas lahko obudi od mrtvih.

SKUPAJ Z ŽENO ZAUPAVA JEHOVU

Na najin poročni dan leta 1988

Leta 1988 sem spoznal Dorcas, zelo ponižno in duhovno pionirko. Poročila sva se in pridružila se mi je v okrajnem delu. Izkazala se je za zelo ljubečo in požrtvovalno ženo. Od ene do druge občine sva prehodila tudi do 25 kilometrov in pri tem nesla še svojo prtljago. Do bolj oddaljenih občin sva po blatnih in luknjastih cestah potovala s kakršnim koli prevoznim sredstvom, ki sva ga našla.

Dorcas je zelo pogumna. Večkrat sva morala prečkati reke, polne krokodilov. Med enim takim petdnevnim potovanjem sva morala prečkati reko s kanujem, ker so bili leseni mostovi polomljeni. Ko je Dorcas vstala, da bi šla ven iz kanuja, je padla v globoko vodo. Nobeden od naju ni znal plavati in v reki so bili krokodili. Še dobro, da je nekaj fantov skočilo v vodo in jo rešilo. Zaradi tega sva kar nekaj časa oba imela nočne more, ampak nisva zapustila najine dodelitve.

Najina otroka, Jahgift in Eric, sta pravo darilo od Jehova.

Na najino veliko presenečenje sva na začetku leta 1992 izvedela, da bova dobila otroka. Ali je to pomenilo konec najine polnočasne službe? Razmišljala sva: Jehova nama je dal darilo! Zato sva se odločila, da bova hčerki, ki se nama je rodila, dala ime Jahgift (to ime v angleščini pomeni »Jahovo darilo«). Štiri leta za njo sva dobila sina Erica. Oba najina otroka sta pravo darilo od Jehova. Jahgift je nekaj časa delala v dislocirani prevajalski pisarni v Conakryju, Eric pa je strežni služabnik.

Po rojstvu otrok Dorcas ni več mogla služiti kot posebna pionirka, je pa, medtem ko je skrbela za najina otroka, služila kot redna pionirka. Jaz sem z Jehovovo pomočjo še naprej služil kot posebni pionir. Ko sta otroka odrasla, se mi je ponovno pridružila pri tej obliki posebne polnočasne službe. Zdaj sva oba terenska misijonarja v Conakryju.

NA VARNEM PRI JEHOVU

Vedno sem šel tja, kamor me je Jehova poslal. Z ženo sva že velikokrat občutila njegovo zaščito in bila deležna njegovega blagoslova. Ker sva vedno zaupala Jehovu, ne pa materialnim stvarem, sva se ognila mnogim problemom in skrbem. Iz lastnih izkušenj veva, da smo zares na varnem samo pri »našem Rešitelju«, Jehovu. (1. krn. 16:35) Prepričan sem, da bo Jehova življenje vseh tistih, ki mu zaupajo, »zavil in spravil na varno v mošnjiček življenja«. (1. Sam. 25:29)