VEČ kot šest milijonov ljudi vsako leto potuje na japonski polotok Šima v samoten cedrov gozd. Namenjeni so v veliko svetišče v Iseju, kjer ljudje že kakih dva tisoč let častijo šintoistično boginjo sonca Amaterasu Omikami. Častilci se najprej očistijo. Umijejo si roke in usta. Nato se postavijo pred svetiščni haiden (dvorana za čaščenje) in tam izvajajo obred, v katerem se priklonijo, plosknejo z rokami in molijo k boginji. * Šintoizem med svoje privržence sprejema ljudi različnih veroizpovedi, zato za nekatere budiste, pa tudi posameznike, ki se izpovedujejo za kristjane, in druge ni nič sporno, da v tem svetišču izvajajo šintoistične obrede.

Veliko glavnih svetovnih religij ima svetišča *, ki jih obišče nešteto milijonov ljudi. V deželah, kjer se prebivalci izrekajo za kristjane, so številne cerkve in svetišča posvečena Jezusu, Mariji in svetnikom. Druga podobna svetišča so postavljena na krajih, kjer naj bi se zgodili dogodki, omenjeni v Svetem pismu, ali »čudeži« novejšega časa oziroma kjer hranijo verske relikvije. Mnogi hodijo v svetišča, ker verjamejo, da je več verjetnosti, da bodo njihove molitve uslišane, če bodo izrečene na svetem kraju. Za druge pa je obisk svetišča vrhunec dolgega romanja, s katerim želijo pokazati svojo versko predanost.

Ali je več verjetnosti, da bodo molitve in prošnje uslišane, če bodo izrečene v svetišču? Ali Bogu ugaja predanost teh, ki romajo k svetiščem? In kar je še pomembnejše, ali naj bi kristjani častili Boga v svetiščih? Iz odgovorov na ta vprašanja bomo spoznali, kako naj bi gledali na čaščenje Boga v svetiščih. Poleg tega bomo lažje razumeli, kakšno čaščenje zares ugaja Bogu.

Pogovor, ki ga je Jezus imel s Samarijanko, nam odkrije, kako Bog gleda na čaščenje na svetih krajih ali v svetiščih. Jezus je potoval skozi Samarijo in se ob vodnjaku blizu Siharja ustavil, da bi se odpočil. Pričel je pogovor z žensko, ki je prišla k vodnjaku zajemat vodo. Ženska je med pogovorom opozorila na večjo versko razliko med Judi in Samarijani. Rekla je: »Naši praočetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer bi ga morali častiti, v Jeruzalemu.« (Janez 4:5–9, 20)

Gora, o kateri je govorila ženska, je bila Garizim in je ležala kakih 50 kilometrov severno od Jeruzalema. Tam so Samarijani nekoč imeli  tempelj, v katerem so obhajali praznike, kot na primer pasho. Toda Jezus se ni osredinil na to sporno razliko med Judi in Samarijani, ampak je ženski rekel: »Verjemi mi, prihaja ura, ko Očeta ne boste častili ne na tej gori ne v Jeruzalemu.« (Janez 4:21) Kakšna osupljiva izjava, in to še zlasti od Juda! Zakaj naj bi se čaščenje v Božjem templju v Jeruzalemu končalo?

Jezus je nadaljeval: »Prihaja pa ura, in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Oče namreč išče prav takšne častilce.« (Janez 4:23) Za Jude je bil veličasten tempelj v Jeruzalemu že več stoletij središče čaščenja. Trikrat na leto so potovali tja, da bi žrtvovali svojemu Bogu Jehovu. (2. Mojzesova 23:14–17) Toda Jezus je rekel, da se bo vse to spremenilo in da bodo »pravi častilci« častili Boga »v duhu in resnici«.

Judovski tempelj je bila dobesedna zgradba z določno geografsko lokacijo. Duh in resnica pa nista nekaj otipljivega, niti nista omejena na kakršen koli kraj. Jezus je torej razlagal, da pravo krščansko čaščenje ne bo odvisno od neke dobesedne zgradbe ali fizičnega kraja, niti ne bo na takšno zgradbo ali kraj osredinjeno, pa naj bo to gora Garizim, tempelj v Jeruzalemu ali kateri koli drug sveti kraj.

Jezus je v svojem pogovoru s Samarijanko tudi rekel, da »prihaja [. . .] ura« za takšno spremembo glede čaščenja Boga. Kdaj naj bi se to zgodilo? Ta ura je prišla, ko je Jezus s svojo žrtveno smrtjo končal judovski sistem čaščenja, ki je temeljil na Mojzesovi postavi. (Rimljanom 10:4) Toda Jezus je tudi rekel: »Ura [. . .] je že zdaj.« Zakaj? Zato ker je kot Mesija že začel zbirati učence, ki bodo ubogali zapoved, ki jo je zatem izrekel: »Bog je duh, in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« (Janez 4:24) Kaj torej pomeni častiti Boga v duhu in resnici?

Ko je Jezus omenil čaščenje Boga v duhu, je govoril o tem, da nas vodi Božji sveti duh, ki med drugim usmerja naše razumevanje Svetega pisma. (1. Korinčanom 2:9–12) Resnica, ki jo je Jezus omenil, pa je točno spoznanje svetopisemskih naukov. Naše čaščenje je torej sprejemljivo Bogu, če je v skladu s tem, kar uči Sveto pismo, in ga vodi sveti duh, ne pa če ga izvajamo na posebnih krajih.

Kako naj bi torej kristjani gledali na romanja k svetiščem in tamkajšnje čaščenje? Če torej upoštevamo Jezusovo zapoved, da pravi častilci častijo Boga v duhu in resnici, potem razumemo, da čaščenje, ki se izvaja v katerem koli svetišču ali na svetem kraju, za našega nebeškega Očeta nima posebne vrednosti. Poleg tega nam Sveto pismo pove, kako Bog gleda na uporabo malikov pri čaščenju. Pravi namreč »Bežite od malikovanja« in »Varujte se malikov«. (1. Korinčanom 10:14; 1. Janezovo 5:21) Zato pravi kristjani Boga ne bodo častili na krajih, ki veljajo za svete oziroma spodbujajo k malikovanju. Torej že zaradi samega namena svetišč pravi kristjani ne želijo v njih častiti Boga.

To pa seveda ne pomeni, da nam Božja Beseda prepoveduje, da si izberemo priljubljen kraj za molitev, preučevanje ali poglobljeno premišljevanje. V prostoru, ki je urejen in dostojanstven, se lažje učimo in razpravljamo o duhovnih rečeh. Prav tako ni narobe, če pokojnemu postavimo nagrobnik. S tem preprosto pokažemo svojo naklonjenost do umrlega in to, da se ga spominjamo. Seveda pa bi bilo povsem v nasprotju z Jezusovimi besedami, če bi takšne kraje imeli za svete oziroma če bi častili podobe ali relikvije.

Potemtakem ni treba hoditi v svetišče, češ da bo Bog naše molitve prej uslišal, če bomo molili tam. Niti si ne bomo z romanji k svetiščem pridobili Božje naklonjenosti oziroma Božjega posebnega blagoslova. Sveto pismo nam pove, da Bog Jehova, »Gospodar neba in zemlje, ne prebiva v svetiščih, ki so narejena z rokami«. Toda to še ne pomeni, da si ne moremo biti blizu z Bogom. Lahko molimo k njemu, in on nas bo uslišal, ker »ni daleč nikomur izmed nas«. (Apostolska dela 17:24–27)