Vprašanja bralcev

V Drugem listu Korinčanom 6:14 je Pavel uporabil izraz »neverniki«. Na koga se to nanaša?

V Drugem listu Korinčanom 6:14 piše: »Ne vlecite tujega jarma z neverniki.« Glede na sobesedilo je očitno, da je Pavel govoril o posameznikih, za katere je jasno, da niso del krščanske občine. To razumevanje podpirajo tudi druge biblijske vrstice, kjer je Pavel uporabil izraz »nevernik« oziroma »neverniki«.

Pavel je na primer kristjane pokaral, ker so se šli pravdat na sodišče »pred neverniki«. (1. Korinčanom 6:6) Tukaj so z besedo neverniki mišljeni sodniki, ki so služili na sodišču v Korintu. Pavel je v svojem drugem listu napisal, da je Satan »nevernim oslepil misli«. Takšni neverniki so imeli pred očmi nekakšno »zagrinjalo«, ki jim je zastiralo pogled na dobro novico. Pokazali niso nobenega zanimanja, da bi služili Jehovu, saj je Pavel že pred tem pojasnil: »Kadar se pa zgodi izpreobrnjenje h Gospodu, se sname zagrinjalo.« (2. Korinčanom 3:16; 4:4)

Nekateri neverniki so se zapletli v nezakonita dela ali malikovanje. (2. Korinčanom 6:15, 16) Vendar vsi ne nasprotujejo Jehovovim služabnikom. Nekateri se zanimajo za resnico. Mnogi imajo zakonca, ki je kristjan, in želijo z njim tudi ostati. (1. Korinčanom 7:12–14; 10:27; 14:22–25; 1. Petrov 3:1, 2) Kot je omenjeno že prej, pa je Pavel z izrazom »nevernik« dosledno označeval posameznike, ki niso del krščanske občine, v kateri so ljudje, ki ‚verujejo Gospodu‘. (Dejanja 2:41; 5:14; 8:12, 13)

Načelo iz Drugega lista Korinčanom 6:14 je za kristjane dragoceno vodilo na vseh področjih življenja, pogosto pa se navaja kot moder nasvet za tiste, ki iščejo zakonskega tovariša. (Matevž 19:4–6) Predan, krščen kristjan ravna modro in ne išče zakonskega tovariša med neverniki, saj se njihova merila, cilji in verovanja zelo razlikujejo od teh, ki jih imajo pravi kristjani.

Kako pa je s posamezniki, ki preučujejo Biblijo in se družijo s krščansko občino? Kako je z nekrščenimi oznanjevalci? Ali so tudi oni neverniki? Ne. Posameznike, ki so sprejeli resnico dobre novice in vztrajno napredujejo proti krstu, se ne sme imeti za nevernike. (Rimljanom 10:10; 2. Korinčanom 4:13) Kornelij je že pred krstom veljal za ‚pobožnega in bogaboječega‘ moža. (Dejanja 10:2)

Ali bi bilo potemtakem modro, da bi se posvečen kristjan želel sestajati in poročiti s kom, ki je nekrščen oznanjevalec, saj v tem primeru, natančno rečeno, Pavlov nasvet iz Drugega lista Korinčanom 6:14, ne bi prišel v poštev? Ne, to ne bi bilo modro. Zakaj ne? Zaradi neposrednega nasveta, ki ga je Pavel dal krščanskim vdovam. Napisal je: »Prosta [je], da se omoži, s komer hoče, samo v Gospodu.« (1. Korinčanom 7:39; poudarili mi.) Skladno s tem nasvetom so posvečeni kristjani spodbujeni, naj zakonskega tovariša iščejo le med tistimi, ki so »v Gospodu«.

Kaj pa pomeni izraz »v Gospodu« ter njemu soroden izraz »v Kristusu«? Pavel  o posameznikih, ki so bili »v Kristusu« oziroma »v Gospodu« govori v Listu Rimljanom 16:8–10 in Listu Kološanom 4:7. Če preberete te vrstice, lahko vidite, da so bili takšni posamezniki ‚sodelavci‘, ‚izkušeni‘, ‚ljubljeni bratje‘, ‚zvesti služabniki‘ in ‚sohlapci‘.

Kdaj človek postane »sohlapec v Gospodu«? Takrat, ko voljno dela to, kar hlapec mora delati, in zataji samega sebe. Jezus je pojasnil: »Če kdo hoče za menoj iti, naj zataji samega sebe in vzame križ svoj nase in gre za menoj.« (Matevž 16:24) Človek začne posnemati Kristusa in se popolnoma preda Božji volji takrat, ko se Bogu posveti. Nato se krsti in postane posvečen služabnik s priznanim položajem pred Bogom Jehovom. * Tako torej ‚poročiti se v Gospodu‘ pomeni poročiti se z nekom, ki jasno kaže, da je res pravi vernik, posvečen ‚hlapec Boga in Gospoda Jezusa Kristusa‘. (Jakob 1:1)

Posameznik, ki z Jehovovimi pričami preučuje Biblijo in dobro duhovno napreduje, je vreden pohvale. Vendar se Jehovu še ni posvetil in stopil na pot služenja in žrtvovanja. Še zmeraj dela potrebne spremembe. Najprej mora docela narediti glavne spremembe, ki so povezane s tem, da bi postal posvečen, krščen kristjan, in šele potem lahko razmišlja o kakšni drugi veliki spremembi v življenju, kot je poroka.

Ali bi bilo za kristjana priporočljivo, da se sestaja s kom, za kogar se zdi, da pri biblijskem pouku dobro napreduje, in se morda nameravati poročiti šele po krstu? Ne. Če biblijski učenec ve, da se posvečeni kristjan želi z njim poročiti, toda šele po krstu, si morda glede tega, zakaj se želi krstiti, ne bo več na jasnem.

Posameznik je ponavadi nekrščeni oznanjevalec le nekaj časa, vse dokler ne napreduje do krsta. Prej omenjeni nasvet, da se je treba poročiti samo v Gospodu, torej ni nerazumen. Kaj pa, če je kdo dovolj star za poroko, če je odraščal v krščanski družini, že leta dejavno sodeluje z občino in služi kot nekrščeni oznanjevalec? Če je tako, kaj ga zadržuje, da ne preda svojega življenja Jehovu in se mu posveti? Zakaj se obotavlja? Ali ga obhajajo dvomi? Resda ni nevernik, vendar o njem ne bi mogli govoriti kot o nekom, ki je »v Gospodu«.

Pavlov nasvet glede poroke nam lahko samo koristi. (Izaija 48:17) Ko sta oba bodoča zakonca posvečena Jehovu, ima njuna predanost drug drugemu v zakonu trden, duhoven temelj. Imata iste cilje in merila. To pomembno prispeva k srečnemu zakonu. Še več, s tem ko se posameznik ‚poroči v Gospodu‘, pokaže, da je zvestovdan Jehovu, to pa vodi v trajne blagoslove, saj Jehova ‚z zvestovdanimi ravna zvestovdano‘. (Psalm 18:25, NW)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 31]

Jehova ‚z zvestovdanimi ravna zvestovdano‘