Ali ste vedeli?

Kdo so bili »ti iz cesarjeve hiše«, ki so po Pavlu poslali krščanske pozdrave Filipljanom?

▪ Apostol Pavel je občini v Filipih iz Rima poslal pismo leta 60 ali 61 n. št., cesar, ki ga je imel v mislih, pa je bil Neron. Toda kdo iz Neronove hiše bi pošiljal pozdrave kristjanom v Filipih? (Filipljanom 4:22)

Napačno bi bilo domnevati, da se izraz »cesarjeva hiša« nanaša zgolj na cesarjeve bližnje sorodnike. Ta izraz zajema vse ljudi (tudi sužnje in osvobojence tako v Rimu kot v provincah), ki so delali za cesarja. K »cesarjevi hiši« je potemtakem spadalo na tisoče služabnikov. Imeli so različne upravne ali služabniške naloge v cesarjevih palačah ter na njegovih posestvih. Nekaj jih je bilo zaposlenih celo v vladni upravi.

Kot je videti, so nekateri cesarjevi služabniki v Rimu postali kristjani. Ne vemo, ali je bilo to rezultat Pavlovega tamkajšnjega oznanjevanja. Naj je bilo tako ali drugače, kristjani v Rimu so se očitno zelo zanimali za občino v Filipih. Ker so bili Filipi rimska kolonija, v kateri so živeli mnogi upokojeni vojaki in vladni uslužbenci, je mogoče, da so bili nekateri kristjani v Rimu prijatelji tistih v Filipih, ki jim je Pavel poslal pozdrave.

Kaj je bil svaški zakon, ki je omenjen v Mojzesovi postavi?

▪ Če je med starodavnimi Izraelci kdo umrl brez sinov, so pričakovali, da se eden od njegovih bratov poroči z vdovo in ima z njo potomce, ki bi nadaljevali družinsko linijo umrlega. (1. Mojzesova 38:8) Ta ureditev, ki je kasneje postala del Mojzesove postave, je bila znana kot svaški zakon. (5. Mojzesova 25:5, 6) Iz Boazovega ravnanja, opisanega v Rutini knjigi, lahko vidimo, da se je ta dolžnost prenesla na druge moške sorodnike umrlega, če ta ni imel nobenega brata. (Ruta 1:3, 4; 2:19, 20; 4:1–6)

Svaški zakon je bil v veljavi tudi v Jezusovih dneh, kar se vidi iz tega, da so se nanj sklicevali saduceji, kot je to zapisano v Marku 12:20–22. Jožef Flavij, judovski zgodovinar iz prvega stoletja, je dejal, da s to navado niso le ohranili družinskega imena, ampak so tudi obdržali posest v rokah družine in poskrbeli za blaginjo vdove. V tistih časih žena namreč ni imela pravice do dedovanja moževe posesti. Otrok, ki bi ga rodila v svaškem zakonu, pa bi imel pravico do imetja umrlega.

Postava je Izraelcem sicer dovoljevala, da so lahko zavrnili poroko z vdovo umrlega sorodnika. Vendar je moški, ki ni hotel »obuditi potomstva svojemu bratu«, s tem storil nekaj sramotnega. (5. Mojzesova 25:7–10; Ruta 4:7, 8)