Bil je po volji Jehovovemu srcu

NA KAJ se spomnimo, ko pomislimo na Davida iz Svetega pisma? Ali morda na to, kako je premagal filistejskega velikana Goliata? Na to, kako je pred sovražnim kraljem Savlom zbežal v pustinjo? Ali na njegov greh z Batšebo in težave, ki jih je imel zaradi tega? Ali pa morda na njegove navdihnjene pesmi, ki so se ohranile v biblijski knjigi Psalmi?

David je bil blagoslovljen z mnogimi prednostmi in velikimi zmagami, doživel pa je tudi tragedije. Vendar nas najbolj pritegne zaradi tega, kar je glede njega napovedal prerok Samuel, namreč, da bo to »mož, ki bo po volji njegovemu [Jehovovemu] srcu«. (1. Samuelova 13:14)

To, kar je Samuel prerokoval, se je izpolnilo, ko je bil David še zelo mlad. Ali si ne želimo, da bi se tudi za nas reklo, da smo po volji Jehovovemu srcu? Kaj pa je delal David, še posebej v zgodnjih letih življenja, v čemer bi ga lahko posnemali, da bi tudi sami postali takšni? Poglejmo.

Družina in pastirjevanje

Jesej, Davidov oče ter vnuk Rute in Boaza, je bil verjetno bogovdan človek. Davida, njegovih sedem bratov in sestri je že od rane mladosti poučeval o Mojzesovi postavi. David je v enem od psalmov zase rekel, da je sin Jehovove »sužnje«. (Psalm 86:16) Zaradi teh besed so nekateri sklenili, da je na njegovo vero zelo dobro vplivala tudi njegova mama, ki v Svetem pismu ni omenjena po  imenu. Neki učenjak je rekel, da je David »verjetno prav iz njenih ust prvič slišal čudovite pripovedi o tem, kako je Bog v preteklosti ravnal s svojim ljudstvom«, tudi zgodbo o Ruti in Boazu.

Ko je David v Svetem pismu prvič omenjen, je pastirček, ki pase očetove ovce. Zaradi tega je verjetno dolge dneve in noči preživljal na prostem in v samoti. Predstavljajmo si naslednje.

Davidova družina je živela v Betlehemu, majhnem mestu, ki je ležalo na vrhu vzpetine in na njenih pobočjih v judovskem hribovju. Polja okoli Betlehema so, kljub temu da so bila polna kamenja, dajala bogat pridelek žita. Po manj strmih pobočjih in v dolini so se raztezali sadovnjaki, nasadi oljk in vinogradi. Neobdelana višje ležeča področja so v Davidovih dneh verjetno uporabljali za pašo. Onkraj Betlehema pa leži judovska pustinja.

Davidovo delo pastirja ni bilo brez nevarnosti. V tem hribovju se je soočil z levom in medvedom, ko sta skušala odnesti ovco iz črede. * Ta pogumni fant je vsakič šel za plenilcem, ga ubil in rešil ovco iz njegovega gobca. (1. Samuelova 17:34–36) Morda se je ravno v tem času naučil ravnati s pračo. Nedaleč od njegovega domačega kraja je ležalo Benjaminovo področje. Tamkajšnji možje so bili znani kot dobri strelci, ki so streljali s pračo »na las natančno, ne da bi zgrešili«. David je bil v streljanju s pračo enako spreten. (Sodniki 20:14–16; 1. Samuelova 17:49)

Dobro izkoriščen čas

Pastirji so preživljali čas večinoma v miru in samoti. Toda David ni dopustil, da bi mu  bilo dolgčas. Prav nasprotno, spokojna tišina mu je ponujala številne priložnosti za poglobljeno premišljevanje. Zdi se, da nekatere misli, ki jih je David izrazil v svojih psalmih, izvirajo iz njegovih mladostnih dni. Ali je v teh samotnih trenutkih premišljeval o tem, kakšno vlogo ima človek v vesoljnem redu, in o čudesih neba, kot so sonce, luna in zvezde – o delu Jehovovih »prstov«? Ali je na prostranih področjih okoli Betlehema razmišljal o deželi, drobnici, govedu, pticah in »poljskih živalih«? (Psalm 8:3–9; 19:1–6)

Zaradi izkušenj, ki si jih je pridobil kot pastir, se je nedvomno še bolj zavedal, kako nežno ravna Jehova s svojimi zvestimi služabniki. Zato je pel: »Jehova je moj pastir, nič mi ne manjka. Postilja mi na zelenih pašnikih, vodi me na počivališča, bogata z vodo. Četudi bi hodil po dolini goste teme, ne bom se bal hudega, saj si ti z menoj. Tvoja šiba in tvoja palica me tolažita.« (Psalm 23:1, 2, 4)

Morda se sprašujete, kakšno zvezo ima vse to z vami. No, eden izmed razlogov, zakaj je bil David v tako tesnem odnosu z Jehovom in zakaj je bil po volji njegovemu srcu, je bil ta, da je poglobljeno in resno premišljeval o Jehovovih delih in o svojem odnosu z Bogom. Ali to velja tudi za vas?

Ali ste se kdaj po pozornem premišljevanju o čem, kar je naredil naš Stvarnik, čutili spodbujeni, da ga hvalite in slavite? Ali se vam je srce kdaj napolnilo z ljubeznijo do Jehova, ko ste videli, kako ravna z ljudmi in kakšen Bog je? Če želimo čutiti takšno hvaležnost do Jehova, moramo svoj čas posvečati temu, da v miru molimo ter poglobljeno premišljujemo o Božji Besedi in njegovem stvarstvu. Zaradi takšnega premišljevanja namreč lahko Jehova bolje spoznamo in vzljubimo. To prednost imamo lahko vsi, mlajši in starejši. Vse kaže, da je bil David v tesnem odnosu z Jehovom že od svoje mladosti. Kako to vemo?

David postane Jehovov maziljenec

Ko se je kralj Savel izkazal neprimernega, da bi še naprej vodil Božje ljudstvo, je Jehova preroku Samuelu rekel: »Kako dolgo boš še žaloval za Savlom? Zavrgel sem ga namreč, tako da ne bo več kraljeval nad Izraelom. Napolni si rog z oljem in pojdi! Pošiljam te k Betlehemčanu Jéseju, saj sem si med njegovimi sinovi izbral kralja.« (1. Samuelova 16:1)

Ko je Božji prerok Samuel prispel v Betlehem, je Jeseju rekel, naj pokliče svoje sinove. Koga bo pomazilil za kralja? Ko je zagledal postavnega najstarejšega sina, Eliaba,  je pomislil, da je ta gotovo pravi. Toda Jehova mu je rekel: »Ne glej njegovega videza, ne njegove visoke postave, ker sem ga zavrgel. Bog namreč ne gleda tako, kakor gleda človek. Človek gleda to, kar je pred očmi, Jehova pa gleda, kakšno je srce.« Jehova je podobno izločil Abinadaba, Šamaja in še štiri njihove brate. Pripoved se nadaljuje: »Nazadnje je Samuel vprašal Jéseja: ‚Ali so to vsi fantje?‘ Odvrnil je: ‚Ostal je še najmlajši, ki zdaj pase ovce.‘« (1. Samuelova 16:7, 11)

Jesej je verjetno hotel reči: »David pa že ne more biti tisti, ki ga iščeš.« Ker je bil David najmlajši in najmanj pomemben član družine, je imel nalogo čuvati ovce. Toda Bog je izbral prav njega, saj vidi v srce in očitno je na tem fantiču videl nekaj zelo dragocenega. Ko je torej Jesej poslal po Davida, je Jehova Samuelu rekel: »‚Vstani, pomazili ga, kajti ta je!‘ Samuel je torej vzel rog z oljem in ga pomazilil sredi njegovih bratov. Od tega dne naprej je bil na Davidu Jehovov duh.« (1. Samuelova 16:12, 13)

Nikjer ni zapisano, koliko je bil David star ob tem dogodku. Pomislimo. Nekoliko kasneje so trije najstarejši bratje (Eliab, Abinadab in Šama) služili v Savlovi vojski. Drugih pet je bilo morda premladih, da bi bili z njimi. Mogoče so bili mlajši od 20 let, kar je bila predpisana starost, da se je lahko moški pridružil izraelski vojski. (4. Mojzesova 1:3; 1. Samuelova 17:13) Kakor koli že, ko je Jehova izbral Davida, je bil ta še zelo mlad. Vendar je videti, da je bil že zelo duhovno naravnan človek. Očitno je s premišljevanjem o tem, kar je vedel o Jehovu, z Njim spletel tesno vez.

Današnje mlade bi morali spodbujati, da bi bili podobni Davidu. Ali vi, starši, spodbujate svoje otroke, da poglobljeno premišljujejo o duhovnih stvareh, da cenijo Božje stvarstvo in da preučujejo svetopisemske zapise o Stvarniku? (5. Mojzesova 6:4–9) Kaj pa vi, mladi, ali si jemljete čas za to? Pri tem so vam lahko v veliko pomoč svetopisemske publikacije, kot sta reviji Stražni stolp in Prebudite se!. *

Vešč v igranju harfe

Kakor nam besedilo mnogih Davidovih psalmov razkrije marsikaj o času, ko je bil še pastir, tako bi najbrž o njem veliko povedala tudi njegova glasba. Seveda se do danes ni ohranila nobena melodija, ki je bila prvotno napisana za svete pesmi. Vemo pa, da je bil njihov skladatelj izjemen glasbenik. Pravzaprav so ga poklicali s pašnikov na dvor kralja Savla zato, ker je čudovito igral na harfo. (1. Samuelova 16:18–23). *

Kje in kdaj se je David naučil te spretnosti? Verjetno v dneh, ko je pod milim nebom pasel ovce. In gotovo si nam ni težko predstavljati, kako je že v rosni mladosti iz srca pel hvalnice svojemu Bogu. Navsezadnje ali ni res, da ga je Jehova izbral in mu zaupal posebne naloge zato, ker mu je služil zvesto in vdano?

Nadaljnja leta Davidovega življenja pa so že nova zgodba. Vendar je ta nekdanji pastir celo svoje življenje odseval duha, ki ga lahko jasno čutimo v besedah, katere je po vsej verjetnosti spesnil že v svojih rosnih letih na pašnikih v okolici Betlehema. Samo predstavljajmo si, kako je pel Jehovu: »Spominjam se davnih dni, o vseh tvojih dejanjih premišljujem, razmišljam o delu tvojih rok.« (Psalm 143:5) Toplina, ki veje iz tega psalma in še iz mnogih drugih Davidovih psalmov, vliva moči vsem, ki si želijo biti po volji Jehovovemu srcu.

[Podčrtne opombe]