• LETO ROJSTVA: 1974

• DRŽAVA ROJSTVA: ČILE

• PRETEKLOST: ODVISNOST OD ALKOHOLA

MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ:

Rodil sem se v mestu Angol, ki leži v prelepem južnem delu Čila. Svojega očeta nisem nikoli poznal. Ko sem bil star tri leta, smo se mama, moj brat in jaz preselili v čilsko prestolnico Santiago. Živeli smo v majhni sobi v naselju za brezdomce. Uporabljali smo javno stranišče, vodo pa smo dobivali iz požarnega hidranta.

Po približno dveh letih nam je vlada dala majhno hišo. Na žalost je bila naša nova soseska prežeta z zlorabljanjem drog in alkohola, kriminalom in prostitucijo.

Mama je kasneje spoznala nekega moškega in čez čas se je z njim poročila. Očim je bil pogosto pijan. Pretepal je mamo in mene. Velikokrat sem na samem jokal in si želel, da bi imel očeta, ki bi me zaščitil.

Čeprav je mama trdo delala, da bi nas preživljala, smo bili zelo revni. Ko smo bili lačni, smo včasih imeli za pod zob zgolj mleko v prahu in sladkor. Z bratom sva se za zabavo običajno skrivaj priplazila do sosedinega okna in skozenj gledala televizijo. Toda nekega dne naju je soseda zalotila in najine zabave je bilo konec!

Kadar je bil moj očim trezen – kar ni bilo zelo pogosto – je mojemu bratu in meni kupil nekaj hrane. Nekoč nama je kupil majhno televizijo. To je bil eden redkih trenutkov, ko sem bil srečen.

Pri dvanajstih letih sem se naučil brati. Leto kasneje sem pustil šolo in pričel delati polni delovni čas. Po delu sem z odraslimi sodelavci hodil na zabave, na katerih smo se napili in uživali droge. Kmalu sem postal odvisen.

Ko sem bil star 20 let, sem spoznal Cati, in čez čas sva se poročila. Sprva je bilo vse v redu, potem pa sem se vrnil na stara pota. Postal sem še hujši kot prej. Končno mi je postalo jasno, da bom končal bodisi v zaporu ali pod rušo. In kar je bilo še hujše, moj sin Víctor je moral zaradi mene prenašati iste stvari kot jaz, ko sem bil otrok. Bil sem žalosten, jezen sam nase in počutil sem se ničvrednega.

 Približno leta 2001 sta dve Jehovovi priči obiskali naš dom in Cati je pričela z njima preučevati Sveto pismo. Pripovedovala mi je, kaj se je naučila. Iz radovednosti sem tudi sam pričel preučevati Sveto pismo. Leta 2003 se je Cati krstila in tako postala Jehovova priča.

KAKO JE BIBLIJA SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE:

Nekega dne sem prebral Ruto 2:12, kjer piše, da Jehova blagoslavlja tiste, ki ravnajo po veri in pri njem iščejo zavetje. Postalo mi je jasno, da bi lahko ugajal Bogu in bil deležen njegovega blagoslova, če bi se spremenil. Zasledil sem, da Sveto pismo pogosto obsoja prekomerno pitje. Name so močno vplivale besede iz 2. Korinčanom 7:1, ki nas spodbujajo, naj »se očistimo vsega, kar skruni« človeka. Zato sem pričel opuščati svoje slabe navade. Pri tem sem sprva pogosteje vzkipel kot nekoč, toda Cati mi je vedno stala ob strani.

Nazadnje sem pustil službo, saj je bil pritisk, da bi kadil in pil, prehud. Čeprav sem bil nekaj časa brez dela in je to pomenilo, da smo morali shajati z zelo malo, sem zaradi tega imel priložnost, da več preučujem Sveto pismo. Takrat sem zares pričel duhovno napredovati. Cati ni od mene nikoli zahtevala več, kot sem ji v gmotnem pogledu lahko nudil, niti mi ni očitala, ker smo živeli preprosto. Zelo sem ji hvaležen za njeno ljubečo podporo.

Postopoma sem se pričel tesneje družiti s Pričami. Pomagali so mi razumeti, da Jehova kljub mojemu pomanjkanju izobrazbe ceni, da mu želim služiti iz srca. Na našo družino sta močno vplivali ljubezen in enotnost, ki smo ju videli v krščanski občini. Takšnega miru nismo našli nikjer drugje. Decembra 2004 sem se tudi jaz krstil.

KAKO MI JE TO KORISTILO:

Na lastni koži sem občutil resničnost Jehovovih besed iz Izaija 48:17, kjer piše: »Jaz, Jehova, sem tvoj Bog. Jaz te učim, kar ti je v korist.« Na mojo mamo in brata je to, kako sem se spremenil, naredilo tako velik vtis, da sedaj tudi onadva preučujeta Sveto pismo. Celo moji sosedje so navdušeni nad tem, ko vidijo, kako drugačen sem in kako srečna družina smo.

Imam ženo, ki ljubi Boga ter name gleda kot na zaupanja vrednega tovariša in prijatelja. Čeprav nikoli nisem poznal svojega očeta, sem se iz Svetega pisma naučil, kako naj vzgajam svoje tri sinove. Spoštujejo me in, kar je še pomembnejše, na Jehova gledajo kot na živega Boga, ki jim je prirasel k srcu.

Nadvse sem hvaležen, da mi je Jehova kljub nesrečnemu otroštvu dal priložnost, da sem postal srečen človek.

• LETO ROJSTVA: 1974

• DRŽAVA ROJSTVA: BOLGARIJA

• PRETEKLOST: PREPRODAJALKA DROG

MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ:

Rodila sem se v Sofiji v Bolgariji v dokaj premožni družini. Oče nas je zapustil, ko sem bila stara šest let. To je bil velik šok, ki mi je povzročil izjemne čustvene bolečine. Čutila sem se zavrženo in nevredno ljubezni. Med odraščanjem so ti občutki v meni zbudili uporniškega duha. Postala sem jezno in agresivno dekle.

Pri 14 letih sem prvič zbežala od doma. Mami in starim staršem sem pogosto izmaknila denar. V šoli sem s svojim nasilnim vedenjem vedno povzročala težave, zato sem v samo nekaj letih menjala pet šol. Tri leta pred maturo sem pustila šolo. Živela sem zelo nemoralno. Postala sem odvisna od kajenja cigaret in marihuane. Veliko sem popivala in hodila z zabave na zabavo. Pričela sem tudi preprodajati droge. V brezupnem svetu, v katerem ljudje trpijo in umirajo, nisem videla nobenega smisla, zato sem živela samo za vsakodnevne užitke.

Leta 1998, ko sem imela 24 let, so me na brazilskem letališču v São Paulu aretirali, ker sem sodelovala pri nezakonitem preprodajanju drog. Obsojena sem bila na štiri leta zapora.

KAKO JE BIBLIJA SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE:

Leta 2000 so zapor, v katerem sem prestajala kazen, začeli enkrat na teden obiskovati Jehovove priče. Ena od njih, Marines, je bila zelo prijazna z mano. V meni je prebudila željo po tem, da bi o Svetem pismu spoznala kaj več. Ker še nikoli nisem slišala za Jehovove priče, sem sozapornice vprašala, ali mi lahko povedo kaj o njih. Na moje presenečenje je večina imela slabo mnenje o Pričah. Ena od sojetnic mi je rekla, naj se pridružim kateri koli religiji, samo ne Jehovovim pričam. Zaradi teh besed sem postala še bolj radovedna; hotela sem izvedeti, zakaj so ti ljudje tako zelo osovraženi. Sklenila sem, da zaradi tega, ker imajo pravo vero. Navsezadnje Sveto pismo pravi, da bodo vsi, ki si iskreno prizadevajo posnemati Jezusa, preganjani. (2. Timoteju 3:12)

V tistem času sem delala v upravni stavbi zapora. Nekega dne sem v skladišču našla nekaj škatel s starejšimi izvodi revij Stražni stolp in Prebudite se!. * Revije sem odnesla v svojo zaporniško celico in jih pričela brati. Bolj ko sem jih prebirala, bolj sem se počutila kot človek, ki je v žgoči puščavi pravkar našel izvir pitne vode. Ker sem imela veliko časa, sem vsak dan več ur namenila preučevanju Svetega pisma.

Nekega dne so me poklicali v zaporniško pisarno. Pričakovala sem, da me bodo izpustili iz zapora, zato sem na hitro pobrala tistih nekaj stvari, ki sem jih imela, se poslovila od sojetnic in stekla do pisarne. Toda ko sem prišla tja, sem izvedela, da je bila zoper mene vložena  nova obtožnica zaradi posedovanja lažnih dokumentov. Zato sem bila obsojena še na dve leti zapora.

Sprva sem bila čisto na tleh. Toda nekaj dni kasneje sem ugotovila, da je ta obsodba v bistvu blagoslov. Čeprav sem se iz Svetega pisma naučila veliko stvari, pa sem si v svojem srcu še vedno želela, da bi se po odsluženi zaporni kazni vrnila na stara pota. Potrebovala sem več časa, da bi se spremenila.

Zdelo se mi je nemogoče, da bi me Bog sprejel za svojo častilko. Vendar sem poglobljeno premišljevala o odlomkih, kot je 1. Korinčanom 6:9–11. Te vrstice odkrivajo, da so bili v prvem stoletju našega štetja nekateri posamezniki, preden so začeli služiti Jehovu, tatovi, pijanci in izsiljevalci. Toda z Jehovovo pomočjo so se spremenili. Njihov zgled mi je bil v neizmerno spodbudo.

Nekatere razvade sem opustila z lahkoto. Na primer, uživanja drog sem se odvadila brez večjih težav. Povsem drugače pa je bilo s kajenjem. Več kot eno leto sem se morala na vso moč boriti, da sem dokončno opustila to razvado. Pri tem mi je med drugim pomagalo to, da sem se seznanila z negativnimi posledicami, ki jih ima kajenje na posameznikovo zdravje. Najpomembnejše pa je bilo, da sem nenehno molila k Jehovu in ga prosila za pomoč.

Ko sem se vse bolj zbliževala z Jehovom, sem počasi premagovala občutke, da me drugi zavračajo. Z njimi sem se borila, odkar nas je zapustil oče. Močno so me ganile besede iz Psalma 27:10, kjer piše: »Če bi me oče in mati zapustila, Jehova bi me sprejel.« Ugotovila sem, da sem našla najboljšega Očeta – takšnega, ki me ne bo nikoli zapustil! Sedaj je moje življenje dobilo smisel. Aprila 2004, šest mesecev po tem, ko so me izpustili iz zapora, sem se krstila in tako postala Jehovova priča.

KAKO MI JE TO KORISTILO:

Danes sem srečna. Znebila sem se uničevalnih navad ter sem fizično in čustveno bolj zdrava kot takrat, ko sem bila mlajša. Sem srečno poročena in s svojim nebeškim Očetom, Jehovom, sem stkala tesno prijateljstvo. Med njegovimi častilci sem našla veliko očetov, mater, bratov in sester. (Marko 10:29, 30) Hvaležna sem jim, da so v meni videli potencial – še preden sem ga videla sama.

Tu in tam me prevzame občutek krivde zaradi moje preteklosti. Toda tolaži me dejstvo, da v Božjem obljubljenem novem svetu nič slabega, kar smo doživeli, »ne bo več prišlo na misel«. (Izaija 65:17) Sedaj pa mi moje izkušnje pomagajo, da se znam vživeti v občutke tistih, ki imajo podobne izzive, kakršne sem imela jaz. V tem pogledu sem zaradi svoje preteklosti v prednosti. Med oznanjevanjem se denimo brez večjih težav in brez predsodkov pogovarjam z ljudmi, ki so zasvojeni z drogo ali alkoholom oziroma so kriminalci. Z gotovostjo lahko zatrdim naslednje: če se je meni uspelo spremeniti, zato da bi ugajala Jehovu, lahko to uspe komur koli!