SKORAJ vsakogar od nas se je že kdaj polastila zaskrbljenost in je čutil potrebo po tem, da bi koga prosil za pomoč. Takrat smo verjetno poiskali sočutnega prijatelja, ki se je že spoprijemal s podobnimi skrbmi. Prijatelj, ki je sočuten in je na lastni koži občutil to, kar doživljamo mi, je v takšnem trenutku resnično dragocen.

Nekateri razmišljajo podobno, ko gre za molitev. Ker se jim Bog zdi preveč vzvišen in jim vzbuja strah, se raje obračajo na svetnike. Po njihovem mnenju so svetniki bolj razumevajoči, zato ker so na lastni koži doživljali nadloge in stiske, ki so običajne za ljudi. Tisti, ki so denimo izgubili kakšno pomembno stvar, se morda radi obrnejo na »svetega« Antona Padovanskega, zavetnika izgubljenih ali ukradenih predmetov. Če prosijo za bolno žival, se morda obrnejo na »svetega« Frančiška Asiškega, če pa so povsem obupani, se zatečejo k »svetemu« Judu Tadeju.

Ali pa so takšne molitve v soglasju s Svetim pismom? Ker so naše molitve namenjene Bogu, gotovo želimo izvedeti, ali jih posluša. Poleg tega bi se morali vprašati, kako gleda na molitve, naslovljene na svetnike.

Ljudje so začeli moliti k svetnikom zaradi katoliškega nauka, ki pravi, da so svetniki Božji posredniki. Glede na Katekizem katoliške Cerkve jih »moremo in moramo prositi, naj posredujejo za nas in za ves svet« (1993, stran 662). Posameznik torej moli k svetnikom zato, ker upa, da mu bo Bog zaradi njihovega edinstvenega položaja izkazal posebno naklonjenost.

Ali temelj za ta nauk najdemo v Svetem pismu? Nekateri pravijo, da ga, in sicer v pismih apostola Pavla. Kristjanom v Rimu je denimo napisal: »Zdaj pa vas, bratje, po našem Gospodu Jezusu Kristusu in po ljubezni, ki izvira od duha, spodbujam, da se z menoj trudite v molitvah, izrečenih Bogu zame.« (Rimljanom 15:30) Ali je Pavel prosil sokristjane, naj pri Bogu posredujejo zanj? Težko verjetno. Kvečjemu bi morali oni prositi Pavla, Kristusovega apostola, naj posreduje zanje. Iz Pavlovih besed vidimo, da ni nič narobe prositi sokristjana, naj za nas moli k Bogu. Vendar pa je nekaj povsem drugega moliti k nekomu, ki naj bi bil v nebesih, in ga prositi, naj naše prošnje posreduje Bogu. Zakaj lahko to rečemo?

 V Janezovem evangeliju piše, da je Jezus rekel: »Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kakor po meni.« (Janez 14:6) Rekel je tudi: »Oče vam bo dal, karkoli ga boste prosili v mojem imenu.« (Janez 15:16, Jubilejni prevod) Jezus ni rekel, naj molimo k njemu, on pa bo potem prosil Boga namesto nas. Če želimo, da bo Bog uslišal naše molitve, moramo k njemu moliti po Jezusu, in po nikomer drugem.

Ko so Jezusa njegovi učenci prosili, naj jih nauči moliti, jim je dejal: »Kadar molite, recite: ‚Oče, posvečeno bodi tvoje ime‘.« (Luka 11:2) »Kadar« oziroma vsakič, ko molimo, bi morali moliti k Bogu, ne pa k Jezusu ali komur koli drugemu. Ali ni glede na Jezusove jasne besede logično skleniti, da bi morali moliti k Bogu po Jezusu Kristusu, ne pa po priprošnjikih oziroma »svetnikih«?

Molitev je zelo pomemben del čaščenja in povsem jasno je, da častiti kogar koli drugega razen Boga ni v skladu s tem, kar uči Biblija. (Janez 4:23, 24; Razodetje 19:9, 10) Zato bi morali moliti samo k Bogu.

Jezus je v svojem govoru na gori povedal ponazoritev o otroku, ki prosi svojega očeta za hrano. Ali bi mu oče dal kamen namesto kruha? Ali pa strupeno kačo namesto ribe? (Matej 7:9, 10) Niti zamisliti si ne moremo, da bi ljubeč oče storil kaj takšnega!

Sedaj pa razmislite o še eni ponazoritvi in se pri tem vživite v vlogo roditelja. Predstavljajte si, da vas vaš otrok za nekaj prizadevno prosi. Od nekdaj ste si skrbno prizadevali, da bi med vama vladal dober odnos, in vedno ste mu bili na voljo. Vendar pa otrok zaradi neutemeljenega strahu pred vašim odzivom prosi koga, da vam posreduje njegovo prošnjo. Kako bi se počutili? Kaj če bi mu to, da se z vami pogovarja po drugem človeku, prešlo v navado in če bi bilo videti, da tega tudi v prihodnje ne namerava spremeniti? Ali bi bili takšnega ravnanja veseli? Seveda ne! Ljubeči starši želijo, da se njihovi otroci nanje obračajo neposredno in da jih brez zadržkov prosijo za to, kar potrebujejo.

Jezus je ponazoritev o otroku, ki prosi za hrano, množici takole pojasnil: »Če torej vi, ki ste sicer hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobre reči tem, ki ga prosijo!« (Matej 7:11) Ni dvoma, da si starši nadvse želijo dajati svojim otrokom dobre reči. Naš nebeški Oče pa si še veliko bolj želi slišati naše molitve in odgovoriti nanje.

Bog želi, da se v molitvi obračamo neposredno nanj, pa četudi nas morda težijo naše pomanjkljivosti. Nikogar drugega ni določil za to, da bi poslušal naše molitve. Sveto pismo nas spodbuja: »Zvrni svoje breme na Jehova, on te bo podpiral.« (Psalm 55:22) Zato je boljše, da se ne zanašamo na posredovanje svetnikov ali koga drugega, temveč da stkemo boljši odnos z Bogom Jehovom.

Naš nebeški Oče se zanima za nas kot posameznike. Kadar imamo težave, nam želi pomagati, poleg tega nas vabi, naj se mu približamo. (Jakob 4:8) Res smo veseli, da se lahko obračamo na našega Boga in Očeta, na tistega, ki posluša molitve! (Psalm 65:2)