»KAJ je resnica?« To je Poncij Pilat, upravitelj Judeje v prvem stoletju, vprašal Jezusa, medtem ko mu je sodil. (Janez 18:38) Pilat pravzaprav ni iskal resnice. Njegovo vprašanje je kvečjemu razkrivalo, da je skeptičen oziroma ciničen. Očitno je bila za Pilata resnica nekaj, kar si izbereš sam oziroma kar te naučijo drugi; menil je, da se resnice enostavno ne da izvedeti. Mnogi danes enako razmišljajo.

Verniki v Evropi v 16. stoletju so bili zmedeni glede tega, kaj je resnica. Vzgojeni v prepričanju, da so papež in cerkveni nauki nad vsem drugim, so se srečali z novimi zamislimi reformacije, ki je takrat preplavljala Evropo. Kaj naj verjamejo? Za kaj se bodo odločili?

V tem času so živeli mnogi posamezniki, ki so bili odločeni najti resnico. * V nadaljevanju bomo spregovorili o treh od njih. Kako so se lotili iskanja resnice? Kaj so odkrili? Pa si poglejmo.

Wolfgang Capito je bil mladenič z močnimi verskimi prepričanji. Študiral je medicino, pravo in teologijo ter leta 1512 postal duhovnik v župniji, kasneje pa pomočnik nadškofa v Mainzu.

Na začetku se je trudil pogasiti vnemo reformatorjev, saj so širili sporočilo, ki je bilo v nasprotju s cerkvenimi dogmami. Toda kmalu zatem je reformo začel sam zagovarjati. Kako pa? Po besedah zgodovinarja Jamesa M. Kittelsona je Capita pri preučevanju cerkvenih naukov vodilo prepričanje, da »je najboljše merilo, po katerem naj bi presojali to, kar sta [Capito in Matthew Zell] učila, Sveto pismo, saj je edino ta knjiga zanesljiva«. Capito je s pomočjo takega preučevanja ugotovil, da cerkvena nauka o transsubstanciaciji in čaščenju svetnikov nimata svetopisemske podlage. (Glej okvir » Da bi videli, ali je res tako«.) Potem ko je leta 1523 zapustil ugledni položaj pri nadškofu, se je ustalil v Strasbourgu, takratnem središču verskih reform.

Na Capitovem domu v Strasbourgu so se zbirali ljudje, ki se niso strinjali z nauki Cerkve. Nedvomno so razpravljali o mnogih verskih temah in svetopisemskih naukih. V knjigi The Radical Reformation piše, da je bil Capito v svojih spisih »zadržan do doktrine o Trojici«, pa čeprav so jo nekateri reformatorji še vedno zagovarjali.  Zakaj? Nanj je naredil vtis španski teolog Michael Servet, ki je s svetopisemskimi stavki ovrgel doktrino o Trojici. *

Capito je bil previden in ni želel javno razglašati svojega pogleda na trojico, saj bi nestrinjanje s to doktrino lahko zanj imelo usodne posledice. Vendar pa nam njegovi spisi odkrivajo, da je na tihem dvomil o trojici, še preden je spoznal Serveta. Neki katoliški duhovnik je kasneje napisal, da so Capito in njegovi somišljeniki »v zasebnosti doma razpravljali o najglobljih skrivnostih vere [in] zavračali Presveto Trojico«. Stoletje kasneje se je Capito uvrstil v sam vrh vplivnih protitrinitarskih piscev.

Capito je verjel, da je Sveto pismo vir resnice. »Naj bosta Sveto pismo in Kristusov zakonik vedno najvišja avtoriteta v teologiji,« je izjavil. Po besedah dr. Kittelsona je Capito »vztrajno zatrjeval, da je največja zmota sholastičnih teologov zapostavljanje Svetega pisma«.

Enako željo, da bi spoznal resnico iz Božje Besede, pa je imel tudi Martin Cellarius (poznan tudi kot Martin Borrhaus), mladenič, ki je leta 1526 prebival pri Capitu.

Cellarius se je rodil leta 1499 in je bil marljiv študent teologije in filozofije. Kasneje je postal učitelj v Wittenbergu v Nemčiji. Ker je bil Wittenberg zibelka reformacije, se je Cellarius kmalu seznanil z Martinom Lutrom in drugimi, ki so želeli reformirati cerkvene nauke. Kaj je pomagalo Cellariusu ločiti svetopisemske resnice od človeških zamisli?

Cellarius je glede na to, kar piše v knjigi Teaching the Reformation, verjel, da je ključ do pravega razumevanja »marljivo branje Svetega pisma, nenehno primerjanje svetopisemskih vrstic med seboj in molitev skupaj s kesanjem«. Do katerih izsledkov je pri raziskovanju Svetega pisma prišel?

Julija 1527 je Cellarius objavil rezultate svojega raziskovanja v knjigi De operibus Dei (O Božjih delih). V njej je napisal, da so cerkveni zakramenti, kot je denimo obhajilo, med katerim naj bi potekala transsubstanciacija, zgolj simbolični. Po besedah profesorja Robina Barnesa je Cellarius v svoji knjigi »predstavil razlago svetopisemskih prerokb, glede na katero naj bi po prihajajočem obdobju velikih nadlog in trpljenja nastopila vesoljna obnova in izpolnjenost«. (2. Petrovo 3:10–13)

Še zlasti omembe vredne so Cellariusove opombe o naravi Jezusa Kristusa. Čeprav ni direktno nasprotoval nauku o Trojici, pa je vseeno ločeval med »nebeškim Očetom« in »njegovim sinom Jezusom Kristusom«. Poleg tega je napisal, da je Jezus eden od mnogih bogov in sinov vsemogočnega Boga. (Janez 10:34, 35)

Robert Wallace je v svoji knjigi Antitrinitarian Biography (ki je izšla leta 1850) omenil, da Cellariusovi spisi ne podpirajo nauka o Trojici, ki je bil v 16. stoletju splošno sprejet. * Več učenjakov  je zaradi tega sklenilo, da je Cellarius gotovo moral zavračati ta nauk. Cellariusa so opisali kot enega od Božjih orodij »za vcepljanje spoznanja o pravem Bogu in Kristusu«.

Okoli leta 1527 se je v Wittenberg priselil tudi teolog Johannes Campanus, ki velja za enega največjih učenjakov svojih dni. Čeprav je živel v samem središču verske reforme, ni bil zadovoljen z nauki Martina Lutra. Zakaj ne?

Campanus je nasprotoval tako ideji o transsubstanciaciji kot tudi konsubstanciaciji. * Po besedah pisca Andréja Séguennyja je Campanus verjel, da »kruh kot zakrament le simbolizira Kristusovo telo, kot snov pa je kruh vedno samo kruh«. Leta 1529 so imeli v Marburgu diskusijo oziroma shod, na katerem so razpravljali ravno o teh vprašanjih, vendar Campanusu niso dovolili pojasniti tega, kar je spoznal iz Svetega pisma. Po tem dogodku so se ga drugi reformatorji v Wittenbergu začeli izogibati.

Reformatorje je še posebej vznemirilo to, kar je Campanus verjel glede Očeta, Sina in svetega duha. Campanus je v svoji knjigi Restitution, ki je izšla leta 1532, napisal, da sta Jezus in njegov Oče dve povsem različni osebi. Pojasnil je, da sta Oče in Sin »eno« v takšnem smislu, kakor sta mož in žena »eno telo« – sta sicer združena, a sta vseeno dve osebi. (Janez 10:30; Matej 19:5) Napisal je še, da Sveto pismo uporablja isto ponazoritev, da bi pojasnilo, da ima Oče oblast nad Sinom, ko pravi: »Ženski je glava moški in Kristusu je glava Bog.« (1. Korinčanom 11:3)

Kaj pa je Campanus menil o svetem duhu? V svoji razlagi se je zopet skliceval na Sveto pismo: »Noben stavek v Svetem pismu ne podpira zamisli, da je Sveti Duh tretja oseba [. . .]. Božji duh je nekaj dejavnega. Bog s to svojo dejavno duhovno močjo vse pripravi in uresniči.« (1. Mojzesova 1:2)

Luter je Campanusa označil za bogokletnika in nasprotnika Božjega Sina. Neki drug reformator je želel, da bi ga usmrtili. A Campanus se ni dal prestrašiti. Glede na knjigo The Radical Reformation »je bil prepričan, da je Cerkvi spodletelo zato, ker ni imela več pravega pogleda na Boga in človeka, kakršnega so imeli apostoli in Sveto pismo«.

Campanus ni nikoli nameraval osnovati verske skupine. Sam je rekel, da je zaman iskal resnico med »sektami in heretiki«. Zato je upal, da se bo Katoliška cerkev prenovila in se tako vrnila k pravemu krščanskemu nauku. Toda katoliška oblast ga je čez čas aretirala in ga za najmanj 20 let poslala v zapor. Po mnenju zgodovinarjev je umrl leta 1575.

Capitu, Cellariusu, Campanusu in drugim je marljivo preučevanje Svetega pisma omogočilo, da so ločili resnico od zmote. Čeprav nekateri njihovi sklepi niso bili povsem v skladu s Svetim pismom, pa lahko rečemo, da so ponižno raziskovali Svete spise in cenili resnice, ki so jih spoznali.

Apostol Pavel je spodbujal kristjane: »Prepričajte se glede vsega; oklepajte se tega, kar je dobro.« (1. Tesaloničanom 5:21) Jehovove priče so za to, da bi vam pomagali pri iskanju resnice, izdali knjigo z ustreznim naslovom Kaj Biblija v resnici uči?.