Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

A4

Božje ime v Hebrejskih spisih

Božje ime, zapisano s staroveškimi hebrejskimi črkami, ki so bile v rabi pred pregnanstvom v Babilonu.

Božje ime, zapisano s hebrejskimi črkami, ki so bile v rabi po pregnanstvu v Babilonu.

Božje ime, ki ga predstavljajo štirje hebrejski soglasniki יהוה, se v Hebrejskih spisih pojavi skoraj 7000-krat. V Prevodu novi svet so te štiri črke, znane kot tetragram, prevedene z »Jehova«. To je največkrat omenjeno ime v Svetem pismu. Res je, da so navdihnjeni pisci za Boga uporabljali številne nazive in opisne izraze, kot so »Vsemogočni«, »Najvišji« in »Gospod«, vendar so samo tetragram uporabljali kot njegovo osebno ime.

Sam Bog Jehova je svetopisemskim piscem naročil, naj uporabljajo njegovo ime. Preroka Joela je denimo navdihnil, da je napisal naslednje besede: »Vsak, ki bo klical moje ime Jehova, bo rešen.« (Joel 2:32) Enega od psalmistov pa je navedel, da je napisal: »Naj ljudje spoznajo, da si edino ti, ki ti je ime Jehova, Najvišji nad vso zemljo.« (Psalm 83:18) Pravzaprav se Božje ime samo v knjigi Psalmov – zbirki pesmi, ki jih je Božje ljudstvo pelo in recitiralo – pojavlja kakih 700-krat. Zakaj potem v številnih prevodih Svetega pisma ni najti Božjega imena? Zakaj se v Prevodu novi svet uporablja oblika »Jehova«? In kaj Božje ime Jehova pomeni?

Mrtvomorski zvitek, ki datira v prvo polovico 1. stoletja n. št. in vsebuje del Psalmov. Besedilo je sicer zapisano s hebrejskimi črkami, ki so bile v rabi po pregnanstvu v Babilonu, vendar je tetragram dosledno zapisan z značilnimi starohebrejskimi črkami.

Zakaj v številnih prevodih Svetega pisma ni najti Božjega imena? Za to obstajajo različni razlogi. Nekateri menijo, da Vsemogočni Bog ne potrebuje osebnega imena. Na druge je, kot kaže, vplivalo judovsko izročilo, po katerem se Božje ime ne sme uporabljati, morda iz strahu, da bi se to ime oskrunilo. Spet drugi menijo, da je bolje uporabljati naziv, kot je »Gospod« ali »Bog«, saj nihče točno ne ve, kako se izgovarja Božje ime. Toda takšni ugovori niso utemeljeni, in to iz naslednjih razlogov:

  • Tisti, ki trdijo, da Vsemogočni Bog ne potrebuje osebnega imena, se ne menijo za dejstvo, da zgodnji prepisi njegove Besede, tudi tisti, ki so se ohranili iz časa pred Kristusom, vsebujejo Božje osebno ime. Kot smo že omenili, je Bog vodil pisce tako, da so zapisali njegovo ime v njegovo Besedo kakih 7000-krat. Očitno hoče, da poznamo in uporabljamo njegovo ime.

  • Prevajalci, ki ime odstranijo iz spoštovanja do judovskega izročila, ne upoštevajo ključnega dejstva. Nekateri judovski pisarji so v svojih prepisih Svetega pisma ohranili Božje ime, čeprav ga sicer niso izgovarjali. V staroveških zvitkih, ki so bili odkriti v Kumranu blizu Mrtvega morja, se Božje ime pojavlja na številnih mestih. Nekateri prevajalci Svetega pisma to ime nadomeščajo z besedo »GOSPOD« (zapisano z velikimi tiskanimi črkami), s čimer pravzaprav namigujejo, da je izvirno besedilo vsebovalo Božje ime. Ampak zakaj so ti prevajalci menili, da smejo Božje ime nadomestiti oziroma odstraniti iz Svetega pisma, ko pa priznavajo, da se v svetopisemskem besedilu pojavlja večtisočkrat? Kdo jih je pooblastil, da naredijo takšno spremembo? To vedo samo oni.

  • Tisti, ki pravijo, da Božjega imena ne bi smeli uporabljati, ker nihče točno ne ve, kako se izgovarja, kljub temu brez zadržkov uporabljajo ime Jezus. Jezusovi učenci iz prvega stoletja so njegovo ime izgovarjali precej drugače, kot ga izgovarja večina današnjih kristjanov. Judovski kristjani so ime Jezus verjetno izgovarjali Yešúa‛. Naziv »Kristus« se je glasil Mašíah oziroma »Mesija«. Grško govoreči kristjani so ga imenovali Iesús Hristós, latinsko govoreči pa Iésus Chrístus. V Sveto pismo je bil po navdihnjenju zapisan grški prevod Jezusovega imena, kar kaže, da so kristjani v prvem stoletju povsem razumljivo uporabljali tisto obliko imena, ki je bila običajna v njihovem jeziku. Podobno odbor za pripravo Prevoda novi svet meni, da je razumno uporabljati obliko »Jehova«, čeprav takšna izgovarjava ni povsem enaka izgovarjavi Božjega imena v starodavni hebrejščini.

Zakaj se v Prevodu novi svet uporablja oblika »Jehova«? V slovenščini štiri črke tetragrama (יהוה) predstavljajo soglasniki JHVH. Tetragram, tako kot vse druge napisane besede v starodavni hebrejščini, ne vsebuje samoglasnikov. V času, ko je bila staroveška hebrejščina v vsakdanji rabi, so bralci brez težav soglasnikom dodajali ustrezne samoglasnike.

Približno tisoč let za tem, ko so bili končani Hebrejski spisi, so judovski učenjaki uvedli znake, ki so nakazovali, katere samoglasnike uporabiti pri branju hebrejskih besed. Vendar je do takrat že veliko Judov privzelo praznoverno zamisel, da je napačno na glas izgovarjati Božje osebno ime, zato so uporabljali nadomestne izraze. Videti je, da so pri prepisovanju tetragrama štirim soglasnikom, ki so predstavljali Božje ime, dodajali samoglasnike nadomestnih izrazov. Zato na podlagi rokopisov, ki vsebujejo te samoglasniške znake, ni mogoče ugotoviti, kako se je Božje ime prvotno izgovarjalo v hebrejščini. Nekateri so mnenja, da se je izgovarjalo »Jahve«, drugi pa pravijo, da se je izgovarjalo drugače. V nekem Mrtvomorskem zvitku, ki vsebuje odlomek iz 3. Mojzesove knjige v grščini, je Božje ime prečrkovano kot Iao. Zgodnji grški pisci so poleg te oblike uporabljali še Iae, Iabé in Iaué. Vendar ni nobenega razloga, da bi bili glede tega dogmatični. Enostavno ne vemo, kako so Božji starodavni služabniki izgovarjali to ime v hebrejščini. (1. Mojzesova 13:4; 2. Mojzesova 3:15) Vemo pa, da je Bog velikokrat uporabljal svoje ime, ko je komuniciral s svojimi služabniki. Vemo tudi, da so se ti nanj obračali s tem imenom in da so ga brez zadržkov uporabljali pri pogovorih z drugimi. (2. Mojzesova 6:2; 1. kraljev 8:23; Psalm 99:9)

Zakaj je potem v Prevodu novi svet uporabljena oblika »Jehova«? Zato ker ima ta oblika Božjega imena v slovenskem jeziku dolgo zgodovino.

Božje ime, zapisano v 1. Mojzesovi 15:2 v prevodu Peteroknjižja, ki ga je leta 1530 objavil William Tyndale.

Božje osebno ime se je v slovenskem Svetem pismu prvič pojavilo leta 1584, ko ga je Jurij Dalmatin uporabil v predgovoru svojega prevoda Svetega pisma, in sicer v stari slovenščini v obliki »Iehova«. Sčasoma se je ime Jehova splošno uveljavilo. Tako ima zapis Jehova v slovenščini najdaljšo tradicijo. Leta 1904 je Simon Gregorčič to obliko vključil v svoj prevod Jobove knjige. Na več mestih se oblika Jehova pojavlja tudi v svetopisemskem prevodu Antonin Chraska, ki sega v leto 1914. Prav tako je ime Jehova leta 1912 uporabil Anton Aškerc v pesmi »Jehova in satan«. Ta pesem je bila leta 1927 objavljena v literarni reviji Ljubljanski zvon.

Oblika Jehova je zelo uveljavljena tudi v nekaterih svetovnih jezikih, denimo v angleščini. Leta 1530 jo je uporabil William Tyndale v svojem prevodu Peteroknjižja. Nekateri biblicisti sicer dajejo prednost obliki »Jahve«, vendar danes ni mogoče z gotovostjo trditi, kakšna je pravilna izgovarjava Božjega imena. Dejstvo je, da je v slovenščini oblika »Jehova« že dolgo prisotna in razširjena.

Tetragram JHVH: »On povzroča, da postaja«

Glagol HVH: »postati«

Kaj pomeni ime Jehova? V hebrejščini ime Jehova izhaja iz glagola, ki pomeni »postati«. Številni strokovnjaki menijo, da gre v tem primeru za vzročno obliko tega hebrejskega glagola; ta oblika običajno nakazuje na to, da osebek povzroči, da nekdo ali nekaj izvrši glagolsko dejanje. Zato odbor za pripravo Prevoda novi svet razume, da Božje ime pomeni »On povzroča, da postaja«. Vendar ker so mnenja strokovnjakov v zvezi s tem deljena, glede pomena Božjega imena ne moremo biti dogmatični. Vseeno pa ta definicija dobro ustreza Jehovovi vlogi, ki jo ima kot stvarnik vsega in kot tisti, ki vedno izpolni svoj namen. Jehova je ustvaril fizično vesolje in inteligentna bitja, hkrati pa tudi povzroča, da se izpolnita njegova volja in namen.

Pomen imena Jehova torej ni omejen na to, kar je izraženo s podobnim glagolom, uporabljenim v 2. Mojzesovi 3:14, kjer piše: »Postal bom, kar koli se bom odločil postati.« Strogo gledano, te besede ne definirajo povsem Božjega imena. Odkrivajo samo en vidik Božje osebnosti, in sicer da v vsakršnih okoliščinah postane, kar koli je treba, da izpolni svoj namen. Čeprav ime Jehova lahko zajema to misel, pomen imena ni omejen le na to, da Bog postane to, kar se odloči postati. Pomeni tudi, da lahko Bog povzroči, da njegovo stvarstvo postane, kar koli je treba, da se izpolni njegov namen.