Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je 24. maja 2016 verskim manjšinam v Turčiji potrdilo pravico do verske svobode. Predmet razsodbe je bilo strogo izvajanje prostorske zakonodaje, s katerim turška vlada onemogoča, da bi kraljestvene dvorane Jehovovih prič dobile status verskega objekta.

Sodišče je ugotovilo, da je turška prostorska zakonodaja omogočala status verskega objekta samo večjim zgradbam, ne pa tudi manjšim, ki so primerne za maloštevilne verske skupnosti. Tako je Turčija po nepotrebnem Jehovovim pričam omejevala svobodo čaščenja in s tem kršila 9. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. * V razsodbi sodišča piše, da so oblasti prostorsko zakonodajo uporabljale za to, da so »verskim manjšinam, med katere sodijo tudi Jehovove priče, postavile stroge, celo nedosegljive zahteve glede opravljanja [bogoslužja].«

Jehovove priče imajo v Turčiji registrirano versko združenje in si že leta prizadevajo, da bi država v okviru prostorske zakonodaje njihovim kraljestvenim dvoranam priznala status verskega objekta. Vendar turške oblasti to vztrajno zavračajo.

Ker Priče za svoje prostore ne morejo dobiti ustrezne namembnosti, je vseh 25 kraljestvenih dvoran v Turčiji nenehno v nevarnosti, da jih bodo oblasti zaprle in zapečatile, ker ne izpolnjujejo pogojev, določenih v prostorski zakonodaji. Oblasti so od avgusta 2003 za različno dolga obdobja zaprle in zapečatile kraljestveni dvorani v mestih Mersin (Içel) in Akçay. V okrožju Karşıyaka v Izmirju pa oblasti kraljestveni dvorani nočejo priznati statusa verskega objekta. Kraljestveni dvorani v Mersinu in Izmirju sta predmet razsodbe ESČP-ja z dne 24. maja.

V Turčiji je bila pred letom 2003 prostorska zakonodaja glede verskih objektov pisana izrecno za gradnjo mošej. Do takrat so lokalne oblasti dajale Pričam tiho soglasje za sestajanje v zasebnih prostorih. Toda leta 2003 je Turčija v prizadevanju, da bi zadostila evropskim standardom o nediskriminaciji in verski svobodi, spremenila prostorski zakon št. 3194. Med drugim je bil izraz »mošeja« nadomeščen z izrazom »verski objekt«. Poleg tega je spremenjeni zakon od mestnih uprav zahteval, da predvidijo zemljišča za gradnjo verskih objektov.

V teoriji naj bi spremenjeni zakon verskim manjšinam zagotavljal pravico do gradnje in lastništva verskega objekta. V resnici pa postavlja zahteve glede minimalne površine prostorov, ki predvidevajo večje število vernikov, in določa, da mora biti stavba zasnovana skladno z muslimansko vero.

Mestne oblasti še do danes niso določile zemljišč za manjše verske objekte in Pričam sistematično zavračajo prošnje za spremembo namembnosti. Ko se Priče pritožijo na zavrnjene prošnje, višja sodišča in upravni organi strogo izvajajo prostorsko zakonodajo in kraljestvenim dvoranam nočejo priznati statusa verskega objekta.

Oblasti v mestih Mersin in Akçay so striktno upoštevale novi zakon in zaprle tamkajšnji kraljestveni dvorani, ker nista imeli statusa verskega objekta. Ko so Priče prosile za drug prostor za čaščenje Boga, so jih oblasti obvestile, da v svojih prostorskih načrtih nimajo nobenih zemljišč s takšno namembnostjo.

Takšen brezizhoden položaj je po vsej Turčiji. Zato Priče in druge verske skupine z manjšim številom vernikov nikakor ne morejo pridobiti statusa verskega objekta za prostore, ki jih uporabljajo za bogoslužje. Upravni organi v 27 različnih mestih po vsej Turčiji so do sedaj zavrnili vseh 46 poskusov Prič, da bi za prostore, kjer se shajajo, pridobile status verskega objekta. Poleg tega uradni predpisi občinam Jehovovih prič ne dajejo možnosti, da bi bile za svoje objekte oproščene plačil, kot to velja za uradno priznane verske objekte, denimo davka, elektrike ali vode.

Jehovove priče so najprej izčrpale vsa domača pravna sredstva, preden so se obrnile na ESČP. Državni svet, najvišje upravno sodišče v državi, ni niti enkrat ugodil prošnjam Prič, da bi njihovim kraljestvenim dvoranam v okviru prostorske zakonodaje podelili status verskega objekta, in je celo razveljavil odločitev v korist Prič, ki jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče.

Jehovove priče so zato leta 2010 in 2012 na ESČP vložile prošnji, da bi to sodišče preverilo, ali Turčija krši Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. ESČP je skladno s svojo ustaljeno sodno prakso poudaril pomembnost prostorske zakonodaje, ki manjšim verskim skupnostim omogoča prostore za čaščenje Boga.

Sodišče je zapisalo, da »manjše verske skupnosti, kot so Jehovove priče, le stežka izpolnijo kriterije v prostorski zakonodaji, da bi prišle do ustreznih prostorov za čaščenje Boga«. Sklenilo je naslednje: »Domača sodišča niso upoštevala specifičnih potreb manjših verskih skupnosti [...]. Jehovovih prič ni veliko, zato ne potrebujejo objekta s specifičnimi arhitekturnimi značilnostmi, ampak preprost prostor, v katerem lahko častijo Boga, se shajajo in učijo druge o svoji veri.«

Razsodba ESČP-ja potrjuje, da je Turčija ovirala versko dejavnost Jehovovih prič s tem, da njihovim kraljestvenim dvoranam ni priznala statusa verskega objekta. Ahmet Yorulmaz, predsednik Združenja v podporo Jehovovih prič v Turčiji, je izjavil: »Zelo smo veseli razsodbe, ki jo je sprejel ESČP. Upamo, da bo turška vlada našim dvoranam zdaj priznala status verskega objekta in mestnim oblastem naročila, naj prostorsko zakonodajo izvajajo tako, da bomo v prihodnje lahko imeli prostore za čaščenje Boga. Če bo Turčija upoštevala razsodbo sodišča, bo naredila še en pozitiven korak k temu, da v celoti zaščiti versko svobodo.«

V zadnjem desetletju se je pravni status Jehovovih prič v Turčiji postopoma izboljševal. Leta 2007 so turške oblasti registrirale versko skupnost Jehovovih prič *, potem ko so jim to pravico odrekale več kot 70 let.

Jehovove priče so hvaležne, da si Turčija prizadeva svojim državljanom zagotoviti versko svobodo. Upajo, da bo nedavna razsodba ESČP-ja spodbudila Turčijo, da podpre pravico do verske svobode, ki jo zagotavlja tako turška ustava kot tudi mednarodno pravo. Priče se nadejajo, da bo Turčija upoštevala razsodbo ESČP-ja in tako 25 obstoječim kraljestvenim dvoranam podelila status verskega objekta ter Pričam v prihodnje dovolila, da pridobijo prostore za čaščenje Boga.