Sedel je na tleh in njegovo telo je bilo od glave do pet prekrito z bolečimi tvori oziroma razjedami. Predstavljaj si ga, kako osamljen s sklonjeno glavo in povešenimi rameni komaj še zbere moči, da odganja muhe, ki brenčijo okoli njega. Tako veliko je izgubil in padel tako nizko! Prijatelji, sosedje in sorodniki so ga zapustili. Zasmehovali so ga vsi, celo otroci. Mislil je, da se je tudi njegov Bog Jehova obrnil proti njemu, vendar se je motil. (Job 2:8; 19:18, 22)

 To je bil Job. Bog je o njem rekel: »Na zemlji mu ni enakega.« (Job 1:8) Stoletja kasneje ga je Jehova še vedno imel za izjemen zgled pravičnosti. (Ezekiel 14:14, 20)

 Ali doživljaš stisko in nesrečo? Zgodba o Jobu ti je lahko v veliko tolažbo. Poleg tega ti lahko pomaga bolje razumeti značajnost – lastnost, ki jo potrebuje vsak zvesti Božji služabnik. Ljudje so značajni, če so tako močno predani Bogu, da izpolnjujejo njegovo voljo, tudi ko nastopijo težave. Poglejmo, kaj se lahko naučimo od Joba.

 Videti je, da je zgodbo o Jobovem življenju napisal zvesti Mojzes nekaj časa po Jobovi smrti. Mojzes je bil navdihnjen od Boga, zato je lahko razodel tako dogodke na zemlji, ki so vplivali na Joba, kot tudi nekatere dogodke v nebesih.

 Zgodba na začetku opisuje Joba, ki živi izpolnjeno in srečno življenje. Bil je bogat, poznan in spoštovan človek v Uzovi deželi – verjetno v severni Arabiji. Rad je pomagal vsakemu, ki je potreboval pomoč, in se zavzemal za tiste, ki so bili nemočni. Skupaj z ženo sta bila blagoslovljena z desetimi otroki. Predvsem pa je bil Job zelo duhoven. Goreče si je prizadeval ugajati Jehovu, enako kot njegovi daljni sorodniki Abraham, Izak, Jakob in Jožef. Po zgledu teh očakov je v svoji družini opravljal vlogo duhovnika, tako da je redno daroval žrtve za svoje otroke. (Job 1:1–5; 31:16–22)

 Toda nenadoma se scena v Jobovi zgodbi spremeni. Dobimo bežen vpogled v nebesa in izvemo nekaj, česar Job ni mogel vedeti. Zvesti angeli so se zbrali pred Bogom Jehovom in prišel je tudi uporni angel Satan. Jehova je vedel, da Satan prezira pravičnega Joba, zato ga je ogovoril in poudaril Jobovo izjemno značajnost. Satan je predrzno odvrnil: »Ali se Job zastonj boji Boga? Ali nisi ogradil njega in njegove hiše in vsega, kar ima povsod naokrog?« Satan sovraži značajne ljudi. Takšni ljudje so iz vsega srca predani Bogu Jehovu, s čimer dokazujejo, da je Satan izdajalec brez kančka ljubezni. Satan je vztrajal pri tem, da Job služi Bogu zgolj iz sebičnih razlogov. Zatrjeval je, da bi Job, če bi izgubil vse, preklel Jehova v obraz! (Job 1:6–11)

 Job ni mogel vedeti tega, da mu je Jehova dal izjemno priložnost. Bog mu je zaupal, da dokaže, da Satan nima prav. Satanu je dovolil, da Jobu vzame vse, kar ima. Samo njemu samemu ni smel storiti nič žalega. Nato se je Satan začel sadistično izživljati. Povzročil je, da je Job v enem samem dnevu doživel celo vrsto strašnih dogodkov. Sporočeno mu je bilo, da je nenadoma izgubil vse svoje živali, najprej govedo in oslice, nato ovce in nazadnje še kamele. Še hujše pa je bilo to, da so umrli služabniki, ki so skrbeli zanje. V enem od teh primerov je bilo Jobu rečeno, da je bil vzrok »Božji ogenj« – verjetno strela. Ko Job še ni uspel niti dojeti, da so ugasnila človeška življenja in da je padel v revščino, je prišel najhujši udarec. Njegovih deset otrok se je zbralo v hiši najstarejšega sina, ko je nenaden vihar uničil hišo in jih vse pobil! (Job 1:12–19)

 Težko, morda celo nemogoče, si je predstavljati, kako se je Job počutil. Raztrgal si je oblačilo, si ostrigel lase in padel na kolena. Sklenil je, da mu je Bog dal in da mu je Bog vzel. In res, Satan je zvito poskrbel, da se je zdelo, kot da je Bog poslal te nesreče. V nasprotju s tem, kar je napovedal Satan, Job ni preklel Boga, ampak je rekel: »Naj bo hvaljeno Jehovovo ime!« (Job 1:20–22)

 Satan ves besen ni hotel odnehati. Ko so se zbrali angeli, je spet prišel pred Jehova. Jehova je zopet pohvalil Jobovo značajnost, ki jo je ta ohranil kljub vsem Satanovim napadom. Satan je ugovarjal: »Kožo za kožo; človek bo dal za svojo dušo vse, kar ima. Toda le iztegni svojo roko in se dotakni njegovih kosti in njegovega mesa, in boš videl, ali te ne bo v obraz preklel.« Satan je bil prepričan, da bo Job, če bo hudo zbolel, preklel Boga. Jehova je povsem zaupal Jobu in je Satanu dovolil, da mu vzame zdravje, vendar mu ni smel vzeti življenja. (Job 2:1–6)

 Kmalu je Joba zadela huda bolezen, kot je opisano v uvodu. Zamisli si njegovo ubogo ženo. Že tako je bila pretresena od žalosti, ker je izgubila deset otrok. Zdaj pa je morala še nemočno opazovati strašno trpljenje svojega moža! Iz obupa je zavpila: »Ali se še oklepaš svoje značajnosti? Prekolni Boga in umri!« To ni bilo prav nič podobno ženi, ki jo je Job poznal in ljubil. Vse, kar ji je lahko rekel, je bilo to, da govori kot nespametna ženska. Vseeno pa ni preklel Boga. S svojimi ustnicami ni grešil. (Job 2:7–10)

 Ali si vedel, da se ta žalostna in resnična zgodba tiče tebe osebno? Pomisli, da Satan zlobne obtožbe ni izrekel le proti Jobu, ampak proti vsem ljudem. Rekel je: »Človek bo dal za svojo dušo vse, kar ima.« Drugače povedano, Satan je prepričan, da nihče od nas ne more ostati značajen! Tudi glede tebe vztrajno trdi, da nimaš zares rad Boga in da bi ga takoj zapustil, če bi šlo za tvoje življenje. Satan v bistvu hoče reči, da si enako sebičen kot on! Bi rad dokazal, da se moti? Vsak od nas ima to priložnost. (Pregovori 27:11) Poglejmo, kakšno preizkušnjo je Job doživel zatem.

 Trije možje, ki so poznali Joba in so v Svetem pismu opisani kot njegovi prijatelji, so slišali za njegove težave in pripotovali, da bi ga obiskali in tolažili. Ko so ga zagledali od daleč, ga niso niti prepoznali. Izmučen je bil od bolečine in koža mu je počrnela od bolezni, zato je bil le še senca samega sebe. Žalovanje teh treh mož – Elifaza, Bildada in Zofarja – je bila zgolj predstava. Glasno so jokali in metali prah po svojih glavah. Nato so sedli na tla blizu Joba in utihnili. Cel teden so noč in dan sedeli tam in niso rekli niti besede. Njihovega molka ne bi smeli razumeti kot tolaženje, saj Joba niso vprašali ničesar in so vedeli samo to, da je v hudih bolečinah, kar pa je bilo očitno. (Job 2:11–13; 30:30)

 Nazadnje je moral Job sam spregovoriti. Prežet z bolečino je preklel dan, ko se je rodil. Razkril je tudi globlji vzrok za svoje trpljenje. Mislil je, da je njegove težave povzročil Bog! (Job 3:1, 2, 23) Čeprav je še vedno verjel v Boga, je obupno potreboval tolažbo. Toda ko so pričeli govoriti njegovi prijatelji, je kmalu ugotovil, da bi bilo bolje, če bi bili tiho. (Job 13:5)

 Prvi od njih je spregovoril Elifaz, ki je bil verjetno najstarejši in precej starejši od Joba. Sčasoma sta začela govoriti še ostala dva. Na splošno lahko rečemo, da sta govorila podobno nepremišljeno kot Elifaz. Ko so ponavljali splošno razširjene fraze o Bogu, na primer, da je vzvišen, da kaznuje hudobne in da nagrajuje dobre, je to mogoče zvenelo duhovno in prav nič škodljivo. Vendar je bilo za njihovimi besedami že od začetka zaznati neprijazen ton. Elifaz je uporabljal črno-belo logiko. Če je Bog dober in kaznuje hudobne, kakšen je potem Job, saj je bilo očitno, da je bil kaznovan? Ali ni Job v nekem smislu hudoben? (Job 4:1, 7, 8; 5:3–6)

 Ne preseneča, da Jobu ni bilo čisto nič všeč takšno sklepanje. Odločno ga je zavračal. (Job 6:25) Toda ti trije svetovalci so bili še bolj prepričani, da je Job naskrivaj nekaj zagrešil in da si zato nekako zasluži vse slabo, kar se mu dogaja. Elifaz je Joba obtožil, da je ošaben, hudoben in da nima strahu pred Bogom. (Job 15:4, 7–9, 20–24; 22:6–11) Zofar je rekel Jobu, naj odpravi od sebe zlo in naj neha uživati v grehu. (Job 11:2, 3, 14; 20:5, 12, 13) Bildad pa je Jobu zadal še posebej hud udarec. Namigoval je, da so njegovi sinovi gotovo grešili, zato so si zaslužili, da so umrli tako, kot so! (Job 8:4, 13)

 Ti zmotno misleči možje so naredili še nekaj hujšega. Niso podvomili le o Jobovi značajnosti, temveč tudi o tem, ali je sploh vredno biti značajen! Ko je Elifaz spregovoril, je opisal svoje srhljivo srečanje z nekim duhom. Na podlagi te demonske izkušnje je prišel do zlobnega sklepa: Bog »svojim služabnikom ne zaupa in svojim slom [angelom, pdč. op.] očita napake«. Če bi to razmišljanje držalo, ljudje ne bi mogli nikoli ugajati Bogu! Kasneje je Bildad trdil, da Jobova značajnost ne pomeni Bogu nič več kot značajnost črva! (Job 4:12–18; 15:15; 22:2, 3; 25:4–6)

 Ali si že kdaj skušal potolažiti nekoga, ki je zelo trpel? To ni lahko. Od Jobovih zmotno mislečih prijateljev se lahko naučimo veliko, še posebej o tem, česa ne bi smeli reči. V poplavi visoko zvenečih besed in napačni logiki ti trije možje niso Joba niti enkrat ogovorili po imenu! Vseeno jim je bilo za Jobovo ranjeno srce in niso videli nobene potrebe, da bi z njim ravnali blago. a Če je torej kdo, ki ga imaš rad, žalosten, imej do njega topel, ljubeč in prijazen odnos. Prizadevaj si, da mu okrepiš vero in pogum. Pomagaj mu, da bo zaupal Bogu in verjel v njegovo veliko dobroto, usmiljenje in pravičnost. Tako bi Job ravnal s svojimi prijatelji, če bi trpeli tako kot on. (Job 16:4, 5) Kako pa se je odzval na to, da so neprestano napadali njegovo značajnost?

 Ubogi Job je bil že tako ali tako obupan, ko se je pričel ta precej dolgi pogovor. Že od začetka je priznal, da so njegove besede včasih »nepremišljene« in »besede obupujočega«. (Job 6:3, 26) Ni nam težko razumeti, zakaj. Odsevale so bolečino v njegovem srcu. Iz njegovih besed je tudi videti, da ni povsem razumel, kaj se dogaja. Ker so se nesreče tako iznenada zgrnile nanj in na njegovo družino in se je celo zdelo, da so nadnaravnega izvora, je sklepal, da jih je povzročil Jehova. Odvili so se nekateri pomembni dogodki, o katerih Job ni vedel ničesar, zato je bilo nekaj njegovih zaključkov napačnih.

 Vendar je imel Job globoko in močno vero. Ta je bila očitna v večini tega, kar je povedal v dolgem pogovoru – v resničnih in lepih besedah, ki so spodbudne za nas danes. Ko je opisoval čudovito stvarstvo, je poveličeval Boga tako, kot ga brez Božje pomoči ne bi mogel noben človek. Rekel je na primer, da Jehova »zemljo drži obešeno na ničemer«. (Job 26:7) Znanost je šele mnoga stoletja zatem prišla do tega spoznanja. b In ko je Job govoril o svojem upanju za prihodnost, je izrazil enako prepričanje, kot so ga imeli drugi možje z močno vero. V primeru, da bi umrl, je verjel, da bi se ga Bog spominjal in ga pogrešal ter mu nazadnje povrnil življenje. (Job 14:13–15; Hebrejcem 11:17–19, 35)

 Kaj pa vprašanje značajnosti? Elifaz je skupaj s prijateljema vztrajno trdil, da posameznikova značajnost Bogu ne pomeni nič. Ali je Job sprejel to hudobno zamisel? Niti najmanj! Job je trdil, da Bogu veliko pomeni, da je človek značajen. Jehovu je s prepričanostjo rekel, naj spozna njegovo značajnost. (Job 31:6) Poleg tega mu je bilo jasno, da njegovi lažni tolažniki s svojim zmotnim mišljenjem napadajo njegovo značajnost. To ga je spodbodlo k najdaljšemu govoru, s katerim je navsezadnje zaprl usta treh mož.

 Job je razumel, da mora biti značajen v vsakodnevnem življenju. Zato je zagovarjal svoj način življenja in ravnanja. Na primer: ogibal se je vseh oblik malikovanja, z drugimi je ravnal prijazno in dostojanstveno, ohranjal je moralno čistost in tako spoštoval svojo zakonsko zvezo, in kar je najpomembnejše, ostal je zvest in vdan edinemu pravemu Bogu, Jehovu. Zato je lahko iz vsega srca rekel: »Dokler ne izdihnem, si ne bom pustil odvzeti svoje značajnosti!« (Job 27:5; 31:1, 2, 9–11, 16–18, 26–28)

 Ali ti je značajnost tako pomembna, kot je bila Jobu? O značajnosti ni težko govoriti, toda Job je razumel, da se ta ne kaže le v besedah. Da smo iz vsega srca vdani Bogu, dokazujemo tako, da ga ubogamo in v vsakodnevnem življenju delamo to, kar je prav, tudi ko nastopijo težave. Če tako živimo, bomo kakor Job, ki je živel pred davnimi časi, zagotovo razveseljevali Jehova in jezili njegovega sovražnika Satana. S tem ne bi mogli bolje posnemati Jobove vere!

 Vendar Jobove zgodbe še zdaleč ni bilo konec. Bil je tako vznemirjen in zaposlen s tem, da zagovarja svojo pravičnost, da se je pozabil postaviti za svojega Boga. Potreboval je resen nasvet in duhovno pomoč. Poleg tega so ga še vedno mučile hude bolečine in žalost, zato si je obupno želel prave tolažbe. Kaj je Jehova naredil za tega vernega in značajnega moža? O tem bo razpravljal eden od naslednjih člankov iz te serije.