Bogataš in Lazar sta izmišljena lika, o katerih je Jezus govoril v eni od svojih zgodb. (Luka 16:19–31) Ta moška predstavljata dve skupini ljudi: 1. ponosne judovske verske voditelje v Jezusovih dneh in 2. nepomembne, ampak iskrene ljudi, ki so se odzvali na Jezusovo sporočilo.

V tem članku bo obravnavano naslednje:

•  Kaj je Jezus povedal o bogatašu in Lazarju?

•  Ali je ta zgodba resnična?

•  Ali ta zgodba podpira nauk o peklu?

•  Kakšen je pomen zgodbe o bogatašu in Lazarju?

 Jezus v 16. poglavju Lukovega evangelija opisuje dva moška, katerima so se okoliščine zelo spremenile.

 Na kratko povzemimo Jezusovo zgodbo. Bogataš je živel v razkošju. Pred njegovimi vrati pa je bil berač Lazar. Upal je, da bo dobil kaj hrane, ki bi padla z bogataševe mize. Čez čas je Lazar umrl in angeli so ga odnesli k Abrahamu. Umrl je tudi bogataš in so ga pokopali. V tej zgodbi se oba moška po smrti zavedata dogajanja okoli sebe. Bogataš po smrti trpi v plamenečem ognju in Abrahama prosi, naj pošlje Lazarja, da bi mu s kapljico vode na prstu ohladil jezik. Abraham zavrne bogataševo prošnjo in pove, da se je zdaj, ko so se obema okoliščine popolnoma spremenile, med njima ustvaril velik prepad, ki se ga ne da premostiti.

 Ne. To je prilika, ki jo je Jezus povedal, da bi ljudi naučil nekaj pomembnega. Dejstvo, da gre za priliko, priznavajo tudi učenjaki. Omenimo dva primera. V Lutrovi Bibliji iz leta 1912 v podnaslovu piše, da je to prilika. Tudi v katoliški Jeruzalemski izdaji v podčrtni opombi piše, da je to »prilika brez vsake zgodovinske navezave«.

 Ali je Jezus učil o življenju po smrti? Ali je s to priliko želel povedati, da nekateri ljudje po smrti trpijo v peklenskem ognju in da sta Abraham in Lazar šla v nebesa? Več dejstev pokaže, da to ni res.

 Na primer:

•   Če bi bogataš v resnici trpel v ognju, ali ne bi voda na Lazarjevem prstu izparela?

•   Recimo, da ne bi izparela. Ali bi ena sama kapljica vode bogatašu prinesla trajno olajšanje, medtem ko bi trpel v ognju?

•   Kako bi bil lahko Abraham v nebesih, če pa je Jezus jasno rekel, da takrat, ko je bil na zemlji, še nihče ni šel v nebesa? (Janez 3:13)

 Ne. Čeprav je ta zgodba izmišljena, nekateri trdijo, da ima simboličen pomen: dobri ljudje grejo v nebesa, slabi pa se mučijo v peklenskem ognju. a

 Ali je ta sklep razumen? Ne.

 Nauk o peklu se ne sklada s tem, kar v Svetem pismu piše o stanju mrtvih. Tam na primer ne piše, da vsi dobri ljudje po smrti srečno živijo v nebesih ali da se slabi ljudje mučijo v peklenskem ognju. Namesto tega Sveto pismo jasno pove: »Živi se zavedajo, da bodo umrli, mrtvi pa se ne zavedajo ničesar.« (Pridigar 9:5)

 Jezus je s to zgodbo želel pokazati, da se bodo kmalu popolnoma spremenile okoliščine dvema skupinama ljudi.

 Bogataš je očitno predstavljal judovske verske voditelje, »ki so ljubili denar«. (Luka 16:14) Jezusa so sicer poslušali, ampak so nasprotovali njegovemu sporočilu. Ti verski voditelji so na preproste ljudi gledali zviška. (Janez 7:49)

 Lazar je predstavljal preproste ljudi, ki so sprejeli Jezusovo sporočilo. Te ljudi so judovski verski voditelji zaničevali.

 Obema skupinama so se okoliščine zelo spremenile.

•   Judovski verski voditelji so mislili, da jih Bog odobrava. Toda ker niso sprejeli Jezusovega sporočila, je Bog njih in njihovo čaščenje zavrgel. Bilo je tako, kot da bi umrli. Ko so Jezus in njegovi sledilci oznanjali sporočilo, jim je bilo to mučno poslušati. (Matej 23:29, 30; Apostolska dela 5:29–33)

•   Preprosti ljudje, ki so jih verski voditelji že dolgo zatirali, so dobili priložnost, da spoznajo Boga in se z njim zbližajo. Mnogi so sprejeli svetopisemsko sporočilo, o katerem je učil Jezus, in imeli od tega korist. Dobili so priložnost, da večno uživajo Božje odobravanje. (Janez 17:3)