Preskoči na vsebino

Ali se morajo kristjani držati šabata?

Ali se morajo kristjani držati šabata?

Sveto pismo odgovarja

 Kristjanom se ni treba držati tedenskega šabata, ker so pod »Kristusovo postavo«, ki ne zahteva obhajanja šabata. (Galačanom 6:2; Kološanom 2:16, 17) Zakaj smo lahko prepričani o tem? Najprej preglejmo izvor šabata.

Kaj je šabat?

 Beseda »šabat« oziroma »sobota« izhaja iz hebrejske besede, ki pomeni »počivati, ustaviti«. V Svetem pismu se prvič pojavi v zapovedih, danih staroveškemu izraelskemu narodu. (2. Mojzesova 16:23) Na primer, četrta od desetih zapovedih se glasi: »Spominjaj se šabatnega dneva in naj ti bo svet. Šest dni delaj in opravi vse, kar moraš storiti, toda sedmi dan je šabat v čast Jehovu, tvojemu Bogu. Ne opravljaj nobenega dela.« (2. Mojzesova 20:8–10) Šabatni dan je trajal od petkovega sončnega zahoda do sobotnega sončnega zahoda. V tem času Izraelci niso smeli oditi s svojega mesta, ne netiti ognja, nabirati drv ali nositi bremena. (2. Mojzesova 16:29; 35:3; 4. Mojzesova 15:32–36; Jeremija 17:21) Kdor ni spoštoval šabata, je bil usmrčen. (2. Mojzesova 31:15)

 Za šabat so se šteli še nekateri drugi dnevi v judovskem koledarju pa tudi vsako sedmo in petdeseto leto. Na šabatno leto ni bilo dovoljeno obdelovati zemlje niti terjati plačila dolga od rojaka. (3. Mojzesova 16:29–31; 23:6, 7, 32; 25:4, 11–14; 5. Mojzesova 15:1–3)

Z Jezusovo žrtvijo je zakon o šabatu postal neveljaven.

Zakaj zakon glede šabata ne velja za kristjane?

 Zakon glede šabata je veljal samo za ljudstvo, ki je bilo zavezano spoštovati tudi ostale zakone iz Postave, dane po Mojzesu. (5. Mojzesova 5:2, 3; Ezekiel 20:10–12) Bog ni od drugih ljudstev nikoli zahteval, naj se držijo šabatnega počitka. Judje so bili »oproščeni Postave« skupaj z desetimi zapovedmi, potem ko je Jezus Kristus žrtvoval svoje življenje. (Rimljanom 7:6, 7; 10:4; Galačanom 3:24, 25; Efežanom 2:15) Kristjani se ne držijo Mojzesove postave, ampak vzvišenejše postave, ki temelji na ljubezni. (Rimljanom 13:9, 10; Hebrejcem 8:13)

Zmote glede šabata

 Zmota: Bog je sedmi dan vpeljal šabat, ker je tisti dan počival.

 Dejstvo: Sveto pismo pravi: »Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal.« (1. Mojzesova 2:3, Slovenski standardni prevod) Ta vrstica ni zapoved za človeka, ampak opis tega, kaj je Bog delal sedmi stvarjenjski dan. Biblija ne poroča, da bi se pred Mojzesovim časom kdo držal šabatnega počitka.

 Zmota: Izraelci so se morali držati zakona glede šabata, še preden so prejeli Mojzesovo postavo.

 Dejstvo: Mojzes je Izraelcem povedal: »Jehova, naš Bog, je na Hórebu [področje ob gori Sinaj] z nami sklenil zavezo.« V to zavezo je bil vključen zakon glede šabata. (5. Mojzesova 5:2, 12) To, kako so se Izraelci odzvali na zapoved glede šabata, kaže, da je bila ta zanje nekaj novega. Če bi se Izraelci nekakšnega zakona glede šabata držali že prej, ko so bili v Egiptu, kako bi jih potem lahko šabat spominjal na rešitev iz Egipta, kot je rekel Bog? (5. Mojzesova 5:15) Zakaj jim je bilo treba naročiti, da sedmi dan ne smejo nabirati mane? (2. Mojzesova 16:25–30) In kako to, da niso vedeli, kako naj obravnavajo prvi primer kršenja šabata? (4. Mojzesova 15:32–36)

 Zmota: Šabat je večna zaveza in zato je še vedno veljaven.

 Dejstvo: Nekateri svetopisemski prevodi resda govorijo o šabatu kot o »večni zavezi«. (2. Mojzesova 31:16, SSP) Toda hebrejska beseda, prevedena z »večna«, lahko pomeni tudi »ki traja nedoločeno dolgo«, ne pa nujno za vedno. Sveto pismo z isto hebrejsko besedo denimo opisuje izraelsko duhovništvo, ki ga je Bog odpravil pred približno 2000 leti. (2. Mojzesova 40:15; Hebrejcem 7:11, 12)

 Zmota: Kristjani se morajo držati šabata, ker se ga je držal tudi Jezus.

 Dejstvo: Jezus je spoštoval šabat, ker je bil Jud, in kot tak se je bil od rojstva dolžan ravnati po Mojzesovi postavi. (Galačanom 4:4) Potem ko je umrl, je bila ta Postavina zaveza odstranjena s šabatom vred. (Kološanom 2:13, 14)

 Zmota: Apostol Pavel se je kot kristjan držal šabata.

 Dejstvo: Pavel je na šabat res hodil v sinagoge, vendar ne zato, da bi skupaj z Judi obhajal ta dan. (Apostolska dela 13:14; 17:1–3; 18:4) Tja je hodil, da bi oznanjal dobro novico, saj je bil takrat običaj, da so gostujoče govornike povabili, naj nagovorijo zbrane vernike. (Apostolska dela 13:15, 32) Pavel je oznanjeval »vsak dan«, ne samo na šabat. (Apostolska dela 17:17)

 Zmota: Za kristjane je šabat v nedeljo.

 Dejstvo: Sveto pismo kristjanom ne zapoveduje, naj nedeljo posvetijo počitku in bogočastju. Za zgodnje kristjane je bila nedelja delovni dan kot vsi drugi. V Splošnem religijskem leksikonu piše: »V 4. stol. je [ta dan] postal dan počitka, po zgledu starozavezne sobote.« Takrat je, kot piše v The International Standard Bible Encyclopedii, poganski rimski cesar »Konstantin odredil, da se določenih del ne sme opravljati v nedeljo«. a

 Kako pa je z odlomki, ki dajejo vtis, da je bila nedelja poseben dan? Sveto pismo pravi, da je apostol Pavel zaužil obed s soverniki »prvi dan v tednu«, to je bil prvi dan po šabatu oziroma nedelja. (Apostolska dela 20:7) Toda to je bilo povsem logično, saj se je Pavel naslednji dan odpravil na pot. Podobno je bilo nekaterim občinam naročeno, naj »vsak prvi dan v tednu« oziroma vsako nedeljo dajo na stran nekaj denarja za pomoč drugim, vendar je bil to zgolj nasvet za razporejanje osebnih financ. Teh prispevkov niso izročili, ko so prišli k bogočastju, ampak so jih hranili doma. (1. Korinčanom 16:1, 2)

 Zmota: Narobe je vsak teden en dan nameniti počitku in bogočastju.

 Dejstvo: Sveto pismo takšno odločitev prepušča posameznemu kristjanu. (Rimljanom 14:5)

a Glej tudi New Catholic Encyclopedia, druga izdaja, 13. zvezek, stran 608.