»Vdevanje sukanca v šivankino uho«

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

KO SO leta 1798 britanski raziskovalci odkrili Bassov preliv, so se ladijski kapitani tega zelo razveselili. Ta preliv, ki ločuje otoško državo Tasmanijo od avstralske celine, je potovanje iz Anglije v Sydney skrajšal za 1100 kilometrov.

Toda Bassov preliv se je izkazal za eno najtežje prehodnih pomorskih poti na svetu. Zaradi divjih zahodnih vetrov, močnih morskih tokov in majhne globine morja, ki v povprečju meri le med 50 in 70 metri, je preliv izredno razburkan in ga je težko prepluti. Poleg tega v morju prežijo nazobčani grebeni otoka King, ki leži na zahodni strani vhoda v preliv, na sredini med Avstralijo in Tasmanijo.

Plovba po Bassovem prelivu danes ni noben problem. Toda to ni veljalo za čas, ko so ljudje potovali z jadrnicami in si pomagali s preprostimi navigacijskimi pripomočki. Plovba skozi vhod v preliv z zahodne strani je bila skrajno napeta izkušnja in ustrezno temu opisana kot »vdevanje sukanca v šivankino uho«.

Plovba po velikem krogu

Na začetku 19. stoletja je 19.000 kilometrov dolga pot od Anglije do vzhodne Avstralije z ladjo trajala do pet mesecev, plovba pa je bila vse prej kot prijetna. Na stotine potnikov – večinoma je šlo za izseljence in kaznjence – je bilo običajno stlačenih pod palubo, kjer so vladale nezavidljive razmere. Potniki so trpeli zaradi morske bolezni, slabe hranjenosti in bolezni, pa tudi zaradi vsakovrstne golazni. Mnogi so na poti umrli. * Vendar je v številnih gorelo upanje na boljše življenje, kar jim je vlivalo novih življenjskih moči.

Leta 1852 so se stvari začele obračati na bolje, saj je kapitan James (Bully) Forbes odkril krajšo pot. Forbes se ni držal poti ob 39. vzporedniku, za katero se je zdelo, da je najkrajša pot čez južni Indijski ocean do Avstralije, temveč je od Anglije do jugovzhodne Avstralije ubral pot po velikem krogu, ki ga je peljala še bolj južno, proti Antarktiki. * Forbesova ladja Marco Polo s 701 potnikom je navzlic ledenim goram in velikanskim valovom priplula do Melbourna v avstralski zvezni državi Viktorija že v 68 dneh, s tem pa se je čas potovanja skrajšal skoraj za polovico. Ta rekord je prišel ravno ob pravem času, saj je bil v Viktoriji vrhunec zlate mrzlice. Novice o krajšem potovanju so navdušile tisoče ljudi, ki so želeli najti zlato, da so se nagloma podali na pot proti deželi »Tam doli«.

 Potem ko so ladje zapustile Anglijo, so se ustavile šele čez kakih 16.000 kilometrov pri rtu Otway. Kapitani so si pomagali s sekstantom (pretvornik merskih enot) in kopico tabel, da so lahko določili zemljepisno širino, z ladijskim kronometrom (uro), ki je bil nastavljen na greenwiški srednji čas (GMT), pa so ugotavljali zemljepisno dolžino. Krajevni čas so določali glede na položaj sonca. Vsaka ura razlike med krajevnim časom in greenwiškim srednjim časom je pomenila 15 stopinj zemljepisne dolžine. Dober pomorščak je lahko potem, ko je odčital zemljepisno širino in dolžino, dokaj natančno določil svoj položaj.

Toda stvari so se lahko tudi zalomile. Oblaki so lahko prekrivali sonce več dni. Poleg tega prvotni kronometri niso bili zmeraj natančni. Če so tri mesece vsak dan prehitevali ali zaostajali za eno sekundo, je ladja na koncu lahko zašla s poti za 50 kilometrov. Zaradi tega je lahko v dežju, megli ali temi zgrešila vhod v Bassov preliv in doživela brodolom na skalnatih obalah otoka King oziroma Viktorije. Nedvomno so marsikaterega potnika obšli enaki občutki kakor nekega kapitana, ki je, ko je z varne razdalje zagledal rt Otway, vzkliknil: »Hvala Bogu! Nismo naredili nobene napake.« Iz tega je razvidno, kako spretni so bili pomorščaki v 19. stoletju, saj je večina »vdevanje sukanca v šivankino uho« opravila brez večjih nevšečnosti. A nekatere ladje niso imele te sreče.

Brodolom neke ladje

Pred zoro 1. junija 1878 je jadrnica Loch Ard plula skozi gosto meglo proti obali Viktorije. Megla se je vlekla še od prejšnjega dne in kapitan ni mogel določiti natančnega položaja ladje. Zaradi tega se je znašel veliko bližje avstralski obali, kakor je mislil. Nenadoma se je megla razkadila in odkrila 90 metrov visoke skale, ki so se dvigale le dva kilometra proč. Posadka je mrzlično skušala obrniti ladjo, toda zaradi vetra in tokov ji to ni uspelo. Čez slabo uro je Loch Ard z vso silo trčila ob greben in čez 15 minut potonila.

Od 54 ljudi, ki so bili na ladji, sta preživela le dva – ladijski vajenec Tom Pearce in potnica Eva Carmichael, oba stara manj kot 20 let. Tom se je v hladni zimski vodi več ur oklepal prevrnjenega rešilnega čolna. Končno ga je plima zanesla v ozko sotesko med skalami. Potem je zagledal majhno obalo, polno razbitin, in odplaval tja na varno. Eva ni znala plavati, zato se je kake štiri ure oprijemala razbitin, nato pa jo je morje odneslo v isto sotesko. Ko je na obali zagledala Toma, je zavpila na pomoč. Tom se je pognal v vodo in po enournem boju z valovi je na obalo privlekel že napol onesveščeno Evo. Eva je povedala: »Odvlekel me je v neko srh zbujajočo votlino dobrih 50 metrov stran od obale, našel zaboj žganja, razbil eno steklenico in mi dal, da sem ga nekaj spila. To mi je povrnilo moči. Prinesel je nekaj dolge trave in vejevja, da sem se lahko na to ulegla. Kmalu zatem sem izgubila zavest in takšna ostala najbrž več ur.« Medtem je Tom preplezal skale in priklical pomoč. Manj kot 24 ur po brodolomu ladje Loch Ard sta bila Tom in Eva na bližnji kmetiji. Eva je izgubila vso svojo družino – starše ter tri brate in dve sestri.

Danes Bassov preliv vsako leto varno prepluje na tisoče ladij, velikih in majhnih. Na poti lahko potniki vidijo več kot 100 krajev, kjer so se po potrjenih podatkih potopile ladje.  Nekatere od teh krajev, kot je Loch Ard Gorge v narodnem parku Port Campbell, obiskujejo turisti. Ti kraji so bridek spomin na pogumne ljudi iz 19. stoletja, ki so se, potem ko so v iskanju boljšega življenja prepluli že pol sveta, neustrašno podali na sklepni del potovanja – skozi »šivankino uho«.

[Podčrtni opombi]

[Okvir/sliki na strani 17]

KAJ SE JE ZGODILO S TOMOM IN EVO?

Tom Pearce in Eva Carmichael, edina preživelca brodoloma ladje Loch Ard, sta v Avstraliji v hipu postala slavna. »Časopisi so pisali senzacionalne zgodbe o brodolomu, poveličevali Pearcea kot junaka in Evo Carmichael kot lepotico ter vztrajno pisali, da bi se morala ta dva poročiti,« piše v knjigi Cape Otway—Coast of Secrets. Tom je Evo res zasnubil, vendar ga je zavrnila in se čez tri mesece vrnila na Irsko. Tam se je poročila in si ustvarila družino. Umrla je leta 1934 v 73. letu starosti. Tom se je vrnil na morje in je kmalu doživel še drugi brodolom. Ponovno je preživel. Veliko let je delal kot kapitan parnika, umrl pa je leta 1909, star 50 let.

[Vir slike]

Fotografiji: Flagstaff Hill Maritime Village, Warrnambool

[Shema/slika na strani 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Forbes je z ladjo Marco Polo (zgoraj) plul od Anglije do Avstralije po veliko hitrejši poti po velikem krogu.

[Shema]

STARA POT

39. vzporednik

POT PO VELIKEM KROGU

južni tečajnik

[Zemljevid]

ATLANTSKI OCEAN

INDIJSKI OCEAN

ANTARKTIKA

[Vir slike]

From the newspaper The Illustrated London News, February 19, 1853

[Shema/zemljevid na straneh 16, 17]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Plovba skozi vhod v Bassov preliv z zahodne strani je opisana kot »vdevanje sukanca v šivankino uho«.

[Zemljevid]

AVSTRALIJA

VIKTORIJA

MELBOURNE

Narodni park Port Campbell

rt Otway

Bassov preliv

otok King

TASMANIJA

[Slika na strani 16]

Ladja Loch Ard je po trčenju ob greben potonila v 15 minutah.

[Vir slike]

La Trobe Picture Collection, State Library of Victoria

[Slika na strani 17]

V narodnem parku Port Campbell je mogoče videti, kje je Loch Ard udarila ob greben (1), in jamo Toma Pearcea (2).

[Vir slike]

Photography Scancolor Australia